|


Letni program 2019 Medijsko središče Prijava na e-novice

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, ponedeljek, 21. september 2015, ogledov: 3902

Zrno popra pa je dodala sobotna nenačrtovana ferata

Tridnevno uživanje na Visoki karnijski poti (28. - 30. 08. 2015): Zadnji dopustniški teden se je iztekal, napovedovalo se je brezhibno vreme in mene je vleklo v hribe. V sredo telefoniram: »Lojze, a bi šel jutri kam?« »Jutri ne, ker grem v petek za tri dni z Andrejem v Karnijce.«

»Kakšne Karnijce, nič ne vem, sem spet kaj spregledala?« »Gremo po Visoki karnijski poti. Pokliči Andreja, če je še prosto.«

Bilo je prosto in bilo nas je ravno prav - osem. Osem uživačev - Katja, Saša, Agata, Jani, Franci, Lojze, Andrej in jaz - se nas je v petek zjutraj odpravilo novim doživetjem naproti. Prečili naj bi najzahodnejši del okrog sto kilometrov dolgega grebena Karnijskih Alp, ki ločuje Avstrijo in Italijo.

Ob petih zjutraj smo krenili iz Kamnika, se najprej peljali do Trbiža, od tam v Avstrijo in skozi Ziljsko dolino v dolino Lesach (Lesachtal) do vasice St. Lorenzen. Peljali smo se s tremi avtomobili zaradi logističnih težav, ki se pojavijo vedno, če sta začetek in konec poti daleč vsaksebi. V St. Lorenznu smo zavili levo ter po ozki deloma asfaltni deloma makadamski cesti privijugali na parkirišče pod planino Frohnalm, kamor naj bi v nedeljo sestopili. Tam smo pustili en avto, z drugima dvema nadaljevali do Silliana, od tam pa na dobrih 1900 m visoko planino Leckfeldalm, kjer smo parkirali naša dva jeklena konjička, si oprtali nahrbtnike in se podali na tridnevno užitkarjenje.

Prvi postanek za kavico je bil že kmalu, po slabi uri in pol, pri koči Sillianer Huette na višini 2447 m. Do sem pripelje s planine čisto solidna, za motorni promet zaprta makadamska cesta - pravi raj za kolesarje, ki jih je bilo pri koči skoraj več kot planincev.
Tu se začenja Visoka karnijska pot, ki nudi ob lepem vremenu - in mi smo bili deležni tega blagoslova - prečudovite razglede na sosednje Sextenske Dolomite na desni, na levi pa pogled seže vse do zasneženih vrhov Visokih Tur. Hoja je bila pravi užitek - malo gori, malo doli po neskončnih travnatih poljanah. Vmes smo se povzpeli na dva vrhova - Hornisch Eck in Reichenstein - in zlagoma korakali proti cilju etape prvega dne - koči Obstansersee Huette. Prijazna koča s prijaznimi dekleti leži na travnati planoti ob majhnem jezercu. Prava gorska romantika! Le cene povprečnemu slovenskemu žepu niso tako prijazne kot punce v koči ...

Siti in spočiti smo v soboto okrog osmih nadaljevali našo pot. Druga etapa naj ne bi bila prav dolga, kakih šest ur, je dejal Andrej. No, teh šest ur se je na koncu raztegnilo v devet in pol zaradi nenačrtovanega podaljška, ki nas je vse navdušil... Ampak pojdimo po vrsti.

Zložno smo jo mahali po lepi grebenski poti in po slabi uri in pol dosegli vrh Pfannspitz, pred seboj pa že gledali markantno goro Grosse Kinnigat. Vzpon na vrh sicer ni bil del naše poti, ker pa je bil blizu, se nas je večina po kratki zavarovani poti povzpela nanj. Na 2689 m visokem vrhu stoji »Europakreuz«, velik križ z dvanajstimi zvezdami prvotnih članic EU, postavljen leta 1979. Postanek za kavo ali pivo smo si privoščili pri simpatični koči Filmoor Huette, kjer nas je v brezhibni slovenščini postregel mladi Avstrijec Jakob iz Lienza. No, kasneje je le povedal, da je njegova mama Ljubljančanka. Sicer pa nam je bil pri tej koči najbolj všeč naravni hladilnik za pivo.

Že prej smo opazili tablo, ki je usmerjala na plezalno pot Filmoorhoehe Klettersteig. Nič nismo vedeli o njej, ampak greben je od daleč zgledal strašno privlačen in plezalna pot je speljana ravno čezenj.

Bi, ne bi, bi, ne bi ... Ja, seveda bi, mi bi šli tu čez! In smo šli. Ocenjena s težavnostno stopnjo B - C ne spada med najtežje, je pa ponekod precej »luftig«, pa še zoprno krušljiv teren je pod nogami. Na nekem mestu smo se znašli nad globokim prepadom in ko sem se že spraševala, kam za vraga gre zdaj pot, smo videli, da kratka navpična lestev vodi naravnost v luknjo v steni. Gora je prevrtana in po tunelu smo se spustili kar nekaj metrov niže, ob jeklenici prečili izpostavljeno polico in prišli v lažji svet. Še en strm spust v škrbino in nazobčanega grebena je bilo konec.

Bili smo navdušeni, tale feratica je bila gotovo krona tega dne. Zadovoljni in plezalsko zadovoljeni smo nadaljevali proti koči Porze, do koder pa sta nas čakali še dobri dve uri hoda. Po devetih urah in pol smo prispeli v kočo, ki leži pod istoimenskim vrhom na višini 1935 m. Lep dan smo sklenili z dobro večerjo in z dvema rundama zlate peneče se tekočine. Pa še to - oskrbnik je navdušen navijač Tine Maze!

Franci se je že zvečer odločil, da v nedeljo ne bo nadaljeval poti, ampak bo sestopil v dolino. Zato pa je dobil težko nalogo: priti mora do Silliana oz. do planine Leckfeldalm in oba avtomobila nekako spraviti v dolino ter se z enim odpeljati na planino Frohnalm, kamor naj bi ostali sestopili in kjer smo v petek že pustili en avto. Ji bo kos? Franci je nalogo opravil z odliko! S tem nam je prihranil za kaki dve uri logističnih manevrov in lahko smo mu samo zaploskali, ko nam je v nedeljo popoldne prikorakal naproti.

Drugi pa smo pod noge vzeli še zadnjo etapo našega prečenja od koče Porze do planine Frohnalm. Na tej poti smo se že močno približali Peralbi, na njen vrh pa seveda nismo stopili. Bo počakal do leta osorej, ko bomo od tod nadaljevali. Se že veselimo.
Po slabih osmih urah so nas na planini razveselili kravji zvonci. Še bolj smo bili veseli hladnega piva, najbolj pa Francija, ki nam je strumno prikorakal naproti. Pri avtomobilih smo imeli majhen piknik, pojedli in popili smo menda vse, kar se je še našlo užitnega v nahrbtnikih in v prtljažnikih. In po treh dneh hoje se je kar prileglo usesti se v avto, čeprav sem bila ena od šoferjev oz. šoferk in me je čakala še dolga vožnja. Najprej smo se vrnili v Sillian po tretji avto, se presedli in se skozi Dravsko in Ziljsko dolino odpeljali domov.

Če strnem te tri dni v par besed: eno samo uživaško pohajkovanje po razgledni grebenski poti, zrno popra pa je dodala sobotna nenačrtovana ferata. Ali bolje rečeno - bila je češnja na torti. In ko se vse poklopi, vreme in preizkušena družba samih starih prijateljev, je uspeh zagotovljen. Na koncu, a ne nazadnje, naj se zahvalim še Andreju, ki si je izlet zamislil, ga varno vodil in več kot uspešno izpeljal. Bilo je točno tako, kot smo napisali na razglednico za Ivana:

»Na Visoki karnijski poti nič nam veselja ne zmoti. Uživamo na vsakem koraku, prepustili smo se Andreju Slaku!«

Besedilo: Vladka Vremšak

Fotogalerija
Avtor/ica: Andrej Slak

Zrno popra pa je dodala sobotna nenačrtovana ferata




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo »všečkaj« ali objavi na FaceBook-u.

© Planinsko društvo Kamnik, 2019 | Šutna 42, 1240 Kamnik | tel.: 01/8391-345 | fax.: 01/8391-345 | e-pošta