|


Letni program 2019 Medijsko središče Prijava na e-novice

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, sobota, 13. februar 2016, ogledov: 3575

El Niño ali kaj tretjega, se verjetno ne bomo nikoli zedinili ...

Prestreljenik (2499m), Vzhodno pobočje (III+, mesta S4, 200m), 06.02.2016: Letošnja zima je v Alpah, predvsem vzhodnih, s snegom zelo skromna. Ali je temu vzrok globalno segrevanje, El Niño ali kaj tretjega, se verjetno ne bomo nikoli zedinili. Vsekakor nas turne smučarje iz tedna v teden bolj srbijo podplati. Saj ne da smo priklenjeni na domačo peč, toda ko enkrat zaužiješ bogastvo debele snežne odeje, si zaželiš, da bi bilo vedno tako. Vsakršna napoved še znosnega, kaj šele lepega vremena ob koncu tedna, močno poveča število telefonskih klicev, sms-ov ter e-mailov in nazadnje se iz vsega tega vedno nekaj izcimi.

Tokrat smo se v ekipi znašli Pavel, Stanko, Jure in jaz. Stanko je rekel, da bi šel enkrat »pogledat« Prestreljenik, ki sta ga z Matjažem presmučala pred kratkim, in ker sem se tudi jaz že »motovilil« tam okoli in potrdil odlične razmere v Kaninskem pogorju, odločitev ni bila težka.

Ker nismo bili prepričani, ali je po »mulatjeri« dovolj snega (na Nevejskem sedlu ga je bilo kakih 15 cm), smo se že vnaprej odločili za vzpon po smučišču. Italijani so letos precej strogi in v času obratovanja žičniških naprav ne dovolijo hoditi niti ob smučišču, kaj šele po njem. Ker tega nisem vedel, sem pred dvema tednoma krenil iz doline »akademsko«, kot da me nič ne priganja in da imam pred seboj cel dan z lepim vremenom. Toda že nekaj minut čez deveto zjutraj me je ustavil policaj in usmeril v dolino ne glede na to, da sem imel do Gilbertija le še kakšnih 200 m vzpona in sem bil pripravljen iti tudi peš, s smučmi na nahrbtniku in/ali zaviti v gozd. No, vsaj cena gondole (8 €) je bila »poštena«, pa tudi pri času nisem veliko izgubil.
Od Gilbertija do Prevale ni takšnih ovir in težav.

Tokrat smo bili na smučeh že pred pol osmo. Razmere so bile idealne, ne prehladno ne pretoplo, sneg je odlično prijemal in brez postanka smo bili v dobrih dveh urah na Sedlu, 1200 m višje (pod Prestreljenikom - 2344 m).

Vmes sem z zadovoljstvom opazoval, da so z rekonstrukcijo sedežnice med Prevalo in Sedlom vendarle končali in da bo, kot poročajo mediji, v kratkem zares začela obratovati, pa čeprav pod upravljanjem sosedov Italijanov. Pred dvema tednoma sem imel priložnost v živo spremljati transport glavnega opornika, ki so ga od postaje B prek Sedla z buldožerjem pripeljali na Prevalo. Naslednje dni so na enak način prepeljali še glavno kolo. V času, ko helikopterji niso več sedmo čudo sveta, me je vse skupaj bolj spominjalo na risanko »ajeto« kot pa na resen tehnični podvig.

Nas pa so čakale resnejše stvari kot pa problemi drugih.

Na Sedlu sta se Pavel in Jure takoj odločila, da odložita smuči. Za Stankota seveda ni bilo dvoma, kako se bo odločil, sam pa sem si mislil, da tudi nošnja navzdol ni nečastna, če razmere sam pri sebi oceniš kot neprimerne. Konec koncev je tudi Borut Črnivec na predavanju povedal, da je z Jalovca trikrat sestopil s smučmi na nahrbtniku, preden je (četrtič) ocenil, da so razmere zadosti dobre.

Dobrih 150 m vzpona do vrha Prestreljenika ne predstavljajo posebnih težav, seveda pa je dovolj strmo, da si je treba nadeti dereze in vzeti v roke cepin. Razgled na vrhu je bil izjemen, skoraj tak kot tisti, ki smo ga imeli pred tednom nad Malnitzem. (Več o tej turi je na http://razmere.turni-klub-gora.si/ - Feldseekopf 2864 m).

Vendar veliko časa za uživanje ni bilo; vedno močnejši veter prihajajoče JZ- fronte nas je hitro hladil, poleg tega pa nas je čakal še težak zalogaj - spust.

S Stankotom sva si nekaj metrov pod vrhom nadela smuči in prva prečnica v levo je tudi meni vlila samozavest, da je hrib »smučljiv«. Nekaj levih in desnih zavojev s poskokom na trdem snegu je vzelo še nekaj metrov višine in sledila je daljša prečnica v desno. Nekajkrat je bilo treba prečiti napihano kložo, kar mi vedno malo dvigne pulz. Spomin, kako me je pred leti v takšnem »odneslo«, verjetno ne bo nikoli zbledel. Nekaj nadaljnjih zavojev v mehkem snegu je od spodaj sicer videti kot lep »podpis«, vendar je bilo vse prej kot preprosto. Rahla skorja spreminjajoče se debeline in trdote je ob vsakem zavoju terjala izjemno visoko koncentracijo in filigranski občutek za to, da vložene energije v zavoj ni ne preveč in ne premalo; eno ali drugo te hitro vrže iz ravnotežja. Sledila je še ena prečnica na desno in počasi sva bila na ključnem mestu spusta. Prestreljenik je »naložen« v bolj ali manj v horizontalnih apnenčastih slojih, ki sem in tja pogledajo »ven«, posebno če je snega (pre)malo. Pred dvema letoma, ko sva tu smučala s Vitalom, je bilo skoraj vse pod snegom; zdaj pa je bilo treba izbrati najprikladnejši prehod med štrlečimi skalnimi horizontalami. Seveda sva ga iskala že med vzponom, toda včasih se na spustu kakšna rešitev pokaže tudi drugače. Stanko se je takoj odločil za levi »kaminček«, meni pa se je do zadnjega zdelo, da tudi desni ne bi bil slab. Zato sem na ključno mesto prišel obrnjen drugače kot moj »sosmučar« in kar nekaj časa okleval, kaj naj storim. Prav tedaj se je od nekod pojavil Pavel in takoj začutil mojo delimo ter celo akcijo s komentarjem posnel. Zaradi (pre)velike izbočenosti površine in (pre)velike ukrivljenosti smuči je bila stična površina med smučko in snegom (pre)majhna, sila pa prevelika in spodnja smučka mi je zdrsnila. K sreči sem tudi na to možnost računal in se po kakšnem metru zdrsa ustavil. Pot v »spodnje poljane« je bila s tem odprta in začeto delo je bilo treba le še potrpežljivo in natančno dokončati. Za Pavleta in Jureta pa se je tu vse skupaj šele začelo. Mešanica odsekov z mehkim ter globokim in trdim snegom ter mnogokrat zapičenim cepinom v »prazno« in coklami na derezah ni dovoljevala ničesar drugega kot »šolski« spust po »lojtri« ali kot je na koncu rekel Pavel: »Verjetno je bilo za naju celo težje kot za njiju.«

Spust v dolino je bil seveda lepa nagrada za garanje, rehidracija pa na pustno soboto, še sploh, ker smo vedeli, da nas naslednje čaka bolj mrko in mokro vreme, še toliko bolj sproščujoča.

Besedilo in fotografije: Bogdan Jamšek

Fotogalerija

El Niño ali kaj tretjega, se verjetno ne bomo nikoli zedinili ...




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo »všečkaj« ali objavi na FaceBook-u.

© Planinsko društvo Kamnik, 2019 | Šutna 42, 1240 Kamnik | tel.: 01/8391-345 | fax.: 01/8391-345 | e-pošta