Epsko dejanje v Kamniških Alpah

Jebela cesta, tkole je blo:

Vstanem zjutraj, se pogledam v obraz, neverjetn – še zmeri jst: in vse to že ob 7.50. Neverjetno!
Na hitro si oplaknem ksiht, zdrgnem tistih par zob, ko me na moje veliko začudenje pokliče žena : “Oča, zajtrk te čaka!” Pohitim, kolikor me neso noge in glej ga zlomka, na krožniku me
hrepeneče gledajo Lidlova jajčka, ocvrta in pripravljena, da se
preselijo v moj vampek.
Po
obilnem fruštku me prime (saj veste kam), vendar me na mojo veliko
grozo, biološki odpadki kar nekako nočejo zapustiti. Po neljudskih
naporih, ko je že vse mejilo na izventelesne izkušnje, mi le uspe
iztisniti tri zelo lepe primerke, katere po hitrem postopku oddrvijo
(vsaj upam) do čistilne naprave v Domžalah.
Skrbno
pripravljen nahrbtnik zadegam na junaška pleča, vzamem še skoraj nove
novcate gojzarje, palice, dva cepina, dereze kratke in dolge in hajd v
Kamniško bistrico. Ura pokaže neverjetnih: 8.30.
Med vožnjo z grozo pogledujem na merilnik zunanje temperature: minus 3, minus 4, minus 5 v Kopiščih. Bom zmogel? se vprašujem, ko se mi skoraj v trenutku zarosijo očala na kratkovidnih očeh.
Z eleganco antilope se poženem v skoraj previsno, ledeno potko,
vijugavo med stoletnimi bukvami in ostalo navlako. Mimo mene švignejo
votline, kjer so se skrivali rokovnjači in kot bi mignil, se pred menoj
navpično postavi lesena lojtra, pokrita z požledom in več kot cm novega
snega na pol litra blata.
Jebela
cesta, kaj sedaj? Po možganih se mi podijo vsi možni scenariji, kaj se
mi pri tem epskem prečenju lojtre lahko zgodi. Ura na mojem, popolnoma
novem multifunkcijskem aparatu kaže neverjetnih 9.42.  Oddahnem si. Še vedno imam na voljo dovolj časa, da se prebijem prek te
zahrbtne zanke. Iz junaških pleč si odstranim rukzak, na noge si
privežem ta kratke dereze, v močne hribovske roke pa namesto tridelnih
alpinističnih palic, poprimem kot svinec težak Titanov cepin, s
kakršnimi so se slovenski mladci leta ’79 mučili na Everestu (zavedam
se, da je tale stavek malce dolg, če ga kdo izmed spoštovanih bralcev
ni razumel v celoti, naj se napoti na mojo internetno stran, ko jo bom
pač imel).
Po kratkem razmisleku se lotim tiste zahrbtne lojtre. Ko se s težavo
prekobalim prek zadnje prečke, z grozo opazim, da me čaka še dolg,
predolg, rahlo v desno vlečeč odsek z zajlo.  Besno zamahnem z desno roko, si odpnem zgornji desni žep moje nove,
novcate vetrovke, katero sem kupil na dodatni razpodaji v Hermisu in si
obrišem zarošena in delno poledena očala.
Ponovno vidoč kot sokol, takoj opazim rešitev prehoda prek zahrbtne,
previsne in rahlo v desno vlečeče zajle. Pot proti vrhu mi je s tem
odprta. Vriskajoč skozi zasušena in razpokana usta, se zavihtim preko
zajle, malodane stečem še tistih par, v globino visečih, le za pol pedi
širokih serpentin in dobesedno padem na planino Dol. Zgrudim se na junaška prsa. Pogled mi tava od ene do druge …  
– Ma ne da se mi več pisarit teh oslarij. Pol pa čez Dol – Konjščica,
Velka, pa naprej dol čez Rigel, pa spet nazaj po asfaltu do avtomobila,
pol pa dam, pa sem sleku prešvicane cune, pa sem si skuhov kafe, pa en
cigaret pržgav, k nisem cel dan nč kadil. Oprav se bom pa sam, če se bo
zvečer kej k akciji prštimval! Dobr dan je bil. Fajn
bi blo, če bi se mi loh postav en spomenik u Bistrc’. Pa da bi zarad
tega epskega dogodka loh tud dobro penzijo dobu od države. A b’ se dal
kej zrihtat u tej smeri ????

Josip iz Kamn’ka