Obvestila Planinske zveze Slovenije 3-2010
Uvodnik: Plaz!
To zimo gospodarijo plazovi bolj kot navadno. Tako bi sodili po žrtvah; najprej v Zahodnih Alpah, potem tudi pri nas. Pa to najbrž ni čisto res, pravzaprav sploh ne. Še vedno nezarastla pobočja kažejo, kakšne gmote so pred leti pometle gozd ali polomile drevje. Da bi v Koncu nad Kamniško Bistrico stara plazovina pričakala prvi sneg naslednje zime, se ni zgodilo sto let. A prav ti katastrofalni plazovi so minili brez človeških žrtev. Zakaj? Ker jih je sprožila velika količina padavin v kratkem času, ko sploh ni bilo mogoče v góre, ali pa nenadna odjuga z dežjem, ki je obdržala v dolinah tudi največje navdušence. Tokratna zima pa je (bila) drugačna. Brez vložkov toplote in mokrote, z dolgotrajnimi temperaturami deset ali več stopinj pod ničlo. Tudi sneg je večinoma padal mirno, kar je dobrim smučarjem omogočilo pri nas redko vijuganje po rahlem, na trdo podlago enakomerno naloženem pršiču. Šele poznejši vetrovi so ga naložili v nevarne klože in opasti. Prav ta »lahkotnost« svileno nežne odeje je bila varljiva. Tak plaz se da preživeti, če se obdržiš na nogah ali zasidraš s cepinom in oklom, saj sneg brez posebnega upora drsi mimo nog – kot voda okrog zabitega kola. Če pa padeš, je pa že dobro ped debela odeja dovolj za smrt. Po tej zimi ne bo ostalo kaj dosti vse poletje ležečih plazovin, ostalo bo pa kar nekaj nagrobnikov. Ob prevelikem številu mrtvih je značilno, da ni bilo nobene »množične« nesreče; pobralo je po enega ali dva in na zelo različnih koncih. Če primerjamo slovenski delež celotnega območja Alp, delež obiskovalcev slovenskih Alp z vsem alpskim območjem in še količino padavin z drugimi alpskimi deželami, potem smo po sorazmernem številu žrtev plazov zagotovo alpski rekorderji. Prevedeno v bolj direkten jezik pomeni, da smo bolj nepremišljeni, bolj nerazsodni in da imamo manj zdrave pameti kot drugi. Več zdrave pameti in manj ega je lastnost žensk, morda jih tudi zato ni med žrtvami. Živimo na jugovzhodnem obrobju Alp in tako se tudi obnašamo; obrobno. Dežurna agencija za vreme in podobne dogodke iz dneva v dan mantra o snegu in plazovih, da so nevarni Julijci in Zahodne Karavanke. Pred leti je načelnik moje GRS postaje lepo povedal: »Za tja opozarjajo, mi jih pa (mrtve, namreč) pobiramo.« Naj prevedejo avstrijske in italijanske napovedi, ki so tudi za naše kraje natančnejše od naših. Drugo je vzgoja. Kot v šolah: vse debelejši učbeniki in vse manj uporabni za resnično življenje. Tretje je zdrava pamet. Tudi iz navadnih vremenskih napovedi in jutranjega diagrama temperatur po višini se zlahka da predvideti, da se bo včerajšnji svilnati pršič pri dvigu za deset ali več stopinj spremenil v pogubno past. Saj se usipa celo na regionalne ceste, kaj se ne bo na »zavarovane planinske poti« v strmih grapah, kot je bilo tragično smešno napisano ob plazu pod Raduho. In ker so razmere vsako leto drugačne, se morda mladim zagnancem splača vprašati kakega starega previdneža za mnenje. Kajti – ob vseh vremenskih in reševalnih službah, ob vsej elektroniki, ob vseh priročnikih – je predvsem vsak sam odgovoren za svoje življenje in za življenje svojih sopotnikov. Pazite nase in srečno!
Tone Škarja
P.S.: Naslovna slika je katastrofična, prinešena iz Himalaje in objavljena zaradi vtisa. Plazovi, ki to zimo pobirajo življenja, bi bili videti preveč nedolžni, komaj opazni in neprimerni za svarilno objavo.
