Reševanje potnikov iz nihalke na Veliki planini
V
skrbi za njihovo varnost v primeru kakršne koli nesreče, oziroma okvare
na nihalki, so člani Društva gorske reševalne službe Kamnik danes
popoldne skupaj z upravljavcem nihalke izvedli prikaz reševanja. Vaja je
bila izvedena s predpostavko, da je prišlo do okvare gondole, katere se
ne bo dalo odpraviti v 24 urah. Pri spuščanju potnikov iz nihalke, se
eden poškoduje (zlom gležnja), treba mu je bilo nuditi prvo pomoč in ga
prenesti do mesta, kjer ga je prevzela ekipa nujne medicinske pomoči.
Na mestu kjer je bila izvedena vaja, je bil možen tudi ogled opreme,
katero uporabljamo gorski reševalci. Videti je, da te ni malo, da jo je
treba stalno posodabljati, zato predsednik Društva gorske reševalne
službe Kamnik Franc Miš upa, da bodo pozivi vladi, ki na vseh področjih
klesti proračun uslišani, namreč ne sme se zgoditi, da bi bila zaradi
varčevanja ogrožena varnost kogar koli.
Reševanje potnikov iz nihalke – tokrat je šlo le za vajo,
pred 13 leti, pa je bilo to resničnost. ⇒
Zaustavitev nihalke
V
nedeljo, 9. avgusta 1998 ob 8.34, je vlečno jekleno vrv kabine
gondolske žičnice na Veliko planino prevrglo čez nosilno vrv in se je
gondola za ustavila na sredini, 700 metrov oddaljena od vsake postaje,
oziroma 170 metrov nad tlemi. V eni kabini je bilo 34 potnikov in
sprevodnik, v kabini na nasprotni strani pa le sprevodnik. Vodstvo
žičnice je ob prisotnosti mestnega župana najprej obvestilo Civilno
zaščito, inšpektorja za žičnice, notranje ministrstvo pa je prosilo za
pomoč helikopterja. Šele ob 10.25 je vodstvo poklicalo tudi kamniške gorske reševalce. V eni
uri je bila skupina reševalcev z opremo na spodnji postaji žičnice in
se pripravila na klasično reševanje. Tistega dne je bilo več nesreč, zato je helikopter priletel ob 12.30.
Spustil je reševalca letalca z vitlom do gondole, vendar ta zaradi
stalnega zračnega toka oziroma vzgonskega vetra ni mogel priti v
gondolo. Ob 14. uri je bilo prekinjeno helikoptersko reševanje in se je
šele lahko začelo v klasični obliki. Reševalci so opremo odnesli iz
helikopterja in jo prenesli v strmino pod gondolo. Zelo prisebni sprevodnik, ki je ves čas miril potnike in jim pomagal po
svojih najboljših močeh, je iz reševalnega kompleta v kabini spustil
jeklenico in z njo potegnil v kabino statično vrv in jo pritrdil na
sidrišče v kabini. Reševalec Marko Prezelj je nato v samo 22 minutah
prižimaril po vrvi v gondolo, še dodatno pomiril potnike in jih
pripravil za spuščanje. Medtem so reševalci na tleh pripravili spuščanje z zavornimi elementi na
tleh. Pri tem načinu je zadostovalo, da je bil zgoraj le en reševalec,
ki je potnikom nameščal varnostne pasove in reševalno vrečo (pri
drugačnem načinu spuščanja bi moralo biti zgoraj več reševalcev in
opreme, potrebovali bi več prostora in bi bilo bolj zamudno). Osem ur po
nesreči je bilo vse pripravljeno za zanesljivo in varno spuščanje.
Potrebno je bilo 25 spustov po eno ali dve osebi, tako da obremenitev ni
presegala 140 kg. Potnike so spuščali v reševalni vreči, zavarovane s
plezalnim pasom in čelado. Zaradi velikega trenja so se zavorni elementi
močno segrevali in jih je bilo potrebno menjati. Nazadnje se je ob 20. uri spustil tudi Marko Prezelj. Medtem so
žičničarji popravili napako. Sprevodnik je potegnil jeklenico k sebi,
nakar so ga z gondolo spustili v dolino. Reševalcem je bila do takrat le
dvakrat omogočena vaja v takšnem reševanju, zato so bili veseli, da se
je težko in odgovorno opravilo srečno končalo.
Iz knjige; Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom,
Fance Malešič … PZS, 2002
