Sonce je že obsijalo vrhove, ko smo se zbudili …

Naši vodniki – Miran, Andrej, Lojze in Franci so poskrbeli, da smo štiri dni brezskrbno uživali med špičastimi stolpi Sestinskih Dolomitov, še več – tudi lepo vreme so naročili.

Z osebnimi avtomobili iz Kamnika čez Lienz in Sesto na prelaz Kreutzbergpass. S težkimi nahrbtniki smo se dvigali med travniki, nato med macesni do koče A. Berti, ki se nam je najprej skrila pod pečino. Koča udobna, velika in zasedli smo kar celo zgornje nadstropje. Do večerje je bilo še daleč in noge še ne dovolj utrujene, zato smo skočili še do bližnjega zelenega pomola – Gamsjega sedla, kjer smo se kot otroci razživeli po travi. Razveselile so nas debele rdeče in črne murke (še moški so jih poduhali), se prepuščali pogledom na špičaste stolpe, na katerih so stali manjši kamniti vojaki, kot bi nas čuvali in malo smo že škilili, kam bomo jutri zavili. Po topli večerji pa le hitro spat, seveda brez krohota ni šlo in Andrej je pričel z uspavanko, ki nas je zazibala v spanec…

Sonce je že obsijalo vrhove, ko smo se zbudili in jutranji koraki so bili lahki in tudi naši nahrbtniki, saj smo lahko nekaj stvari pustili v koči. Dvigali smo se mimo jezera do vstopa ferate Zandonella. Vodniki še preverijo naše pasove… in gremooo! Začeli smo raztezovati, roke, noge in vponke so začele delati kloc, kloc, srce pa tok, tok, saj smo se dvigali vedno višje in višje, mimo ostankov prve svetovne vojne in na vrh Croda Rosse (2965 m). Ju-hu-hu, kaj ne boš vesel, ko si na vrhu! Malica tekne, se sprehajaš po neznanih vrhovih in vlečeš na ušesa – kateri vrh je Grossglocner… Sestopali smo po JV grebenu, počasi, previdno in od tu je bil najlepši razgled na dolg greben Karnijskih Alp (prihodnja tura, ki že vabi). Ko je zajl zmanjkalo, še prečenje snežišča, a še prej smo nekateri usta prislonili kar k steni, po kateri je tekla voda iz snežišč, ki jih tu ni manjkalo. Zopet pod steno in horuk na drugo stran po ne preveč prijaznem melišču, a spodaj nas je čakalo snežišče in jaz sem, juhu, »smučala« za Natašo! Koča bila je že čisto blizu, zato smo se sprostili – eni meditirali za skalo, drugi pri jezeru z vodo se hladili, ko nekateri že pri koči pir so pili. Le Klavdija se ni mogla umiriti, zato je morala na bližnjo sedlo še skočiti.

Tretji dan zjutraj gledamo proti balvanu, ki označuje našo pot pod steno naše naslednje ferate Roghel in si mislim – samo, da preguram tale breg do pod stene, a ni bilo problema, saj je naš Loze držal ta pravi tempo. O, samo, da smo zopet v steni in uživala sem vsak trenutek. Ko je prišel malo težji detajl, ko si rabil malo več moči v rokah, smo bili mirni, saj smo vedeli, da ima Lojze že pripravljeno vrv, če bo potrebno. Še nekaj prečnic, da si se malo zazibal nazaj in zopet navpično čez sončne police – imela sem vedno bolj veselo lice. U-aaa, pokukali smo na drugo stran… Sonce je žgalo in spusta po zajlah ni bilo malo… In gremo proti ferati Cenghia Gabriella. Previdno čez zavarovana snežišča in začele so se police, police: spodaj globoki prepadi, drsiš z vponko kot ponavadi in uživaš, uživaš… Spuščali smo se in dvigali okrog sten in ko smo zagledali kočo v daljavi sem rekla: ha, ha, smo že doma! Kje pa, še dve uri je bilo do tja! Najprej spust po grebenu, nato po dolgi razdrapani grapi, kjer se je vse valilo pod nogami in bila sem kar vesela, da vrv ob steni vse do vznožja je visela. Zdaj pa res samo še sprehod do koče G. Corducci (2297 m), ki je kraljevala med samimi mogočnimi stenami pod katerimi se je skrivalo skrivnostno malo jezero. Koča z nepalskim pridihom, majhna, polna gornikov in prijetne kelnar´ce. Po večerji so nam jedilnico spremenili v spalnico, mi pa smo medtem pred kočo, pod Nininim nadzorom, sproščali utrujene mišice. Ležišče dobil je vsak, le spanec bil je bolj lahak.

Zadnji dan nas je čakala poslastica po poti Alpinov. Iz sedla spust, kjer smo že od daleč gledali potke, ki so se vile okrog mogočnih prepadnih sten… Ena skupina je že bila pred nami in videti so bili kot mravljice, ki se premikajo. Tudi mi smo bili kot ene mravljice, ki iščejo prehod na drugo stran, ponekod čez zavarovana snežišča in slišati je bilo samo vzdihe – joj, poglej tisto goro na drugi strani, z nenavadno obliko…in zopet vponke – šic,šic. Mislila sem, da sanjam, a ko so se na drugi strani pokazale poznane tri Cine, sem vedela, da je vse to resnično. Že smo bili na drugi strani in ko smo zagledali križ, na naši že predvčerajšnji Croda Rossi, smo vedeli, da se naša pot počasi zaključuje. Zdaj samo še spust do žičnice, da smo si malo skrajšali pot in rekli: ju-hu-hu, pa smo spet tu, kjer smo začeli…

In kaj se ti ne bo potem pelo, ko se vračaš domov? Analiza je to potrdila.

Metod Humar je vedno rekel: »Hvala, ker smo pr’jatli!«

Besedilo in fotografije: Agata Košenina