Marko Prezelj: Ni enostavno imeti preprostega življenja

Alpinisti so posebneži. So pa posebneži tudi med alpinisti. Kako sam s sabo shaja človek, ki mora svoja dejanja pojasnjevati celo lastnemu plemenu? Marku Prezlju gre odlično. V pogovoru je bridko jasen in iskren ter nalezljivo sproščen in zabaven. Je dokaz, da če človek vztraja v svoji drži, ga je treba vzeti resno, pa čeprav v ogledalu, ki nam ga drži, vidimo neprijetno podobo.Prav te dni s tremi prijatelji v francoskem La Gravu prejema svoj četrti zlati cepin – najvišje alpinistično priznanje. Njegove modrosti brez težav apliciramo na katero koli dejavnost ali kar na življenje samo. Na družabnih omrežjih se ne oglaša, prezira jih. Kot tudi ves medijski pogon in površne uporabnike, ki po njegovem iščejo samo senzacijo. Mediji kot krokarji krožijo okoli alpinizma, zgrabijo naivne akterje, napihnejo in s krvjo pobarvajo njihove zgodbe, da so le še senca prvotne dogodivščine, jih prežvečijo, prodajo in izpljunejo. Past, pravi Marko, je samovšečnost. Sam jo je pri petdesetih ukrotil. Prepričan je, da bi plezal povsem enako, tudi če bi bil zadnji človek na svetu. Zdaj je njegovo poslanstvo vrniti alpinizmu človeški obraz. In prenašanje čiste gorniške etike na mlade alpiniste. In vzponi, ki zadovoljijo njegova visoka merila.Visoka merila pa zahtevajo, da se zgodi pustolovščina. Kaj ta beseda pomeni v času, ko zahtevamo popolno varnost in gotovost na vsakem koraku? In kako razumeti alpinista, ki malikuje prav negotovost in dvom?Dobili boste četrti cepin. So uporabni v gorah?Z drugim bi se dalo v gore, zadnji je bil plastična skulptura, zdaj pa ne vem, kako bo.Lani, ko ste bili prav tako dobitnik cepina skupaj z Luko Lindičem in Alešem Česnom za vzpon na Hagšu, ste na prireditvi dobitnikom razdelili vrtnice. Kaj ste hoteli s tem sporočiti?Da je alpinizem strast, kot ljubezen! Preden smo šli v dvorano, je bil zunaj banket in pred vrati je neki Indijec prodajal vrtnice. Pomislil sem, da bi bil podobno žalosten videti jaz, če bi stal tam in prodajal svoj alpinizem. Nenadoma me je prešinilo, da je to moj človek! Šel sem do njega, kupil štiri vrtnice, si jih zatlačil za bundo in se odpravil do svojega sedeža v dvorani. Ko smo prejeli nagrade, sem dobitnikom razdelil še vrtnice. Mislim, da mi organizator namenoma ni hotel dati mikrofona, da bi lahko razložil to gesto.Ker so se bali, da boste spet zakuhali kakšen škandal kot takrat, ko niste želeli prevzeti drugega cepina in v obrazložitvi postavili pod vprašaj smiselnost podeljevanja nagrad za alpinistične dosežke?(Smeh!) Najbrž res! Ampak hotel sem le sporočiti, da takoj ko vrtnico odtrgaš, si jo uničil, in enako je z alpinističnim vzponom: ko začneš o njem pripovedovati, ga mrcvariš. Občutek imam, da ta moj boj proti tekmovanju v alpinizmu ni bil čisto zaman. Ko so me organizatorji letos prepričevali, naj vendarle pridem, so v pismu zapisali, da so upoštevali moj namig z vrtnicami in da bom mogoče presenečen.

Kakšno sled pa je pustila vaša zavrnitev drugega cepina?

Takrat je bila zavrnitev dojeta še bolj prevzetno, kot če bi ga vzel. Ko sem se pred tem pogovarjal s soplezalci, ki jih cenim, na primer Rolandom Garibottijem, Stevom Housom in drugimi, smo si bili vsi enotni, da so nagrade za vzpone farsa, potem pa je Steve gladko sprejel cepin za vzpon na Nanga Parbat. Verjetno je bil res prepričan, da si ga zasluži, in si ga tudi je, ampak je pa tudi mirno požrl vse debate, ki sva jih imela. Naslednje leto pa je komisija, v kateri je bil tudi on, za priznanje imenovala vzpon, ki sem ga opravil jaz z Borisom Lorenčičem. Začudeno sem ga vprašal, ali se mu to zdi v redu, pa je hitro vse skupaj obrnil na sponzorje. Tega sicer ni povedal naravnost, toda razumeti ga je bilo, da ni dobro pljuvati v lastno skledo. Ob takšnih gestah spoznavam, koliko hinavščine je na tem svetu. Vprašal sem se, koliko iskrenosti je bilo v naših pogovorih, če bom zdaj cepin kar sprejel. Vi mi lahko namenite zlati cepin, ampak kaj če ga jaz ne maram? Če ne drugega, moram Stevu dati vedeti, naj se strezni in se pogovarja z mano kot s prijateljem. Očitno se vera v pošten alpinizem zamaje takoj, ko ti ponudijo malo več denarja.Takoj vstopi v igro ego?Ta samovšečnost je vsem lastna. Tisti, ki ni prav nič samovšečen, najbrž prej ali slej zapade v depresijo, ampak na koncu se je treba pogledati v ogledalo. Mladi pozabljajo, da bo čaščenje njihovega vzpona trajalo največ dve leti, potem pa jih bodo vsi pozabili. In če se prodamo …… za 15 minut slave?Tako! Po dveh letih, ko te nihče več ne bo poznal, boš moral živeti sam s sabo. In če si vzpon predrago prodal, to najbrž ne bo prav lahko.Vaš vzpon v Indijski Himalaji, ki bo letos nagrajen s cepinom, prestane tudi vaše lastne standarde?Imam povsem čisto vest. Ta vzpon ima vse kvalitete, ki jih potrebuje, da prestane osebno preizkušnjo časa.

Prebrali ste 818 od 3636 besed
PRIJAVA