Po bosanskih planinah

Po dolgi vožnji smo v družbi dveh planinskih vodnikov, Husein Šabića in Aide Sirbubalo, utrujenost in zaspanost “premagali” z vzponom na Trebević (1627 m) nad Sarajevom. Prespali smo v Sarajevu in se naslednji dan odpeljali do Tjentišta, mesteca blizu črnogorske meje. Za 100 km smo potrebovali 3 ure, od tega je zadnjih 18 km makedama. Smo ja Slovenci hribovski narod. Do izhodišča na 1600 m menda da s kombijem in se povzpeli na najvišji vrh Bosne in Hercegovine, 2386 m visoki Maglič, ki je tudi mejna gora med državo BiH in Črno goro. Ta dan se mu je ime prav podalo! Ampak na vrhu pa se je zjasnilo in Bravo mi!!! Zahvala za dobro vodenje gre ta dan dobremu vodniku Sedin Šaliču in brhki Aidi za motivacijo. Po sestopu je sledilo zopet kar nekaj vožnje nazaj proti Sarajevu in vmes še dobra intervencija Sedina pri bosankih policajih, ki nas niso oglobili zaradi nepripetih potnikih v kombiju: “Da ne kvarimo utisak turistima!”, je policaj komentiral odločitev. In tako srečno do Bjelašnice, do planinskega doma Vrela, v Tušilah pod Visočico. Tam smo v družbi bosanskih planincev preživeli prijeten večer, da o hrani oskrbnice Sene niti ne govorim, to morate enkrat poizkusiti. V nedeljo pa malce počivali, obiskali Bjelašnico … s sedežnico, nato še Tunel spasa v Sarajevu, zadnje kosilo v Bosni in se pozno ponoči srečno vrnili domov. Krasno smo se imeli!Besedilo in fotografije: Andrej Slak