Mala Ponca 1925 m
Ni naju bilo treba dolgo nagovarjati. Zvonka je na Mali Ponci sicer pred leti že bila, jaz pa še ne. Fino, bo vsaj nekaj novega, na Obirju sem bila pa menda že desetkrat. Pa saj sva tako ali tako nameravali k sosedom, bova pa severne zamenjali za zahodne.
»Razdrapan, dvoglavi skalnat vršič stoji na skrajnem severnem delu verige Ponc. Italijansko ime je Ponza Piccola. Težko dostopni, zgoraj brezpotni vrh je zelo redko obiskan, čeprav velja za izredno razgledišče. Odskočišče za vzpon na vrh je sedlo Vratica med Malo in Visoko Ponco. Do tod pripelje lepa, markirana pot od koče Zacchi. Druga, prav tako markirana pot privede na Vratica od Spodnjega Mangartskega jezera (kažipot je ob cesti tik pod jezerom) čez gozdni vršič Švabešco (1281 m). Obe poti sta označeni s številko 512 in sta del krožne poti po trbiških planinah. Z naše strani pelje na Vratica nemarkirana pot od skakalnic v Planici čez ravnico Ovčja stran. Na sedlo pa je mogoče priti tudi iz Tamarja. Ta pot je bila nekoč celo markirana. Poteka povprek proti desni čez melišča, ki se razprostirajo desno od slapa Nadiže in mimo značilnih rogljev. Težka orientacija! Zelo samoten svet.Vzpon na vrh Male ponce z vratic ni mogoč brez težjega plezanja, prehodna pa so pobočja tako na vzhodni kot na zahodni strani. Vzpon je naporen (rušje), pa tudi težaven (zelo krušljiva skala). Od koče Zacchi 2.30 h, od jezera dobre tri ure, iz Planice približno enako.«
Takole je pristope na Malo Ponco opisal Tine Mihelič v vodniku Julijske Alpe. Mi smo krenili od Spodnjega jezera po poti, ki pelje čez že omenjeno Švabešco. Nismo bili ravno zgodnji, pa smo vseeno večji del poti hodili v globoki senci. Kmalu smo prišli do prvega snega, debelina pa je z višino naraščala. Pot se vije skozi strnjen gozd, ko pa smo se izvili iz zelenega objema, so se nam odprli veličastni pogledi na Mangart , Vevnico in sosede, globoko pod nami pa sta se iskrili očesci obeh jezer. Na enem delu je pot še posebno privlačna, saj pelje preko skalnega useka in je zavarovana z lesenimi mostički in jeklenico.Kasneje se z desne pridruži pot od koče Zacchi. V senci je bilo vzdušje čisto zimsko, čeprav se je koledarska jesen šele pričela. Precej visoko, ko se nam je vrh že nasmihal, so nas končno pobožali sončni žarki in ogreli premražene prste. Zadnji del poti se postavi kar konkretno pokonci, zaradi sipkega grušča pa je vzpon še napornejši. Največja strmina nas je čakala tik pod vrhom. Še dobro, da smo si lahko pomagali z rušjem!
Na vrhu pa malica in »oh in ah« razgledi na vse strani. Nismo bili sami. Že med potjo sta nas prehitela dva starejša gospoda, za katera smo zmotno mislili, da sta Italijana, ker sta nas pozdravila italijansko, to pa le zato, ker sta tudi onadva zmotno mislila, da smo Italijani mi. No, izkazalo se je, da sta možakarja Angleža, ki počitnikujeta v Kranjski Gori. Eden od njiju je povedal, da hodi k nam že dvajset let in da je prehodil že večji del Julijskih Alp.
Kar žal nam je bilo zapustiti sončni vrh in prelepe razglede, a do zasluženega piva je bilo še kar nekaj hoje. Previdno smo se spustili po drsečem grušču. Moker sneg je sestop še malo otežil. Na utrjeni stezi je korak postal spet bolj sproščen in trden. Sledil je le še prijeten spust po gozdu do koče Zacchi in zaslužene pijače. Če nas je zjutraj malce zeblo, nam je bilo tukaj na sončni terasi že kar prevroče. Senčna pot v dolino je bila več kot dobrodošla. Gobarska strast je neketere zmamila v goščavo, kjer se jim je celo nasmehnila Fortuna. Nekaj njenega blagoslova sem bila deležna tudi jaz, ker je Zvonka svojo gobjo bero sestrsko delila z mano.
Pri jezerih smo se poslovili. Saša in Marjan z ekipo so odšli domov, midve sva še malce posedeli na soncu. Obvezno štempljanje pri Danici ni izostalo.
Na turi smo uživali: vodnica Saša, moško čast je reševal in rešil sovodnik Marjan, potem pa po abecednem redu: Agata, Marija, Nataša, Silva, Vladka, Zdenka in Zvonka.
Besedilo in fotografije: Vladka Vremšak
