Volovja reber – Velika Milanja

Obrat za 180 stopinj, nazaj do križišča, na pravo pot. Potem pa kmalu desno v brege, precej strme brege. Tisti V5 je zame pomenil peš pejt. In sem tudi šla nekaj časa, dokler breg ni popustil in se položil. In tako do vrha Milanje še parkrat. Ja, če že strmina ni bila strašna, je bila po podlaga takšna, da me je kar streslo s kolesa. A to je bilo samo par odsekov po 100 m. Vse ostalo je bilo tudi za mene bajkabilno, kot reče mladina. Simon je seveda vse suvereno zvozil. Ne vem, kje ima ta model skrit motor, nič ga ne ustavi, kar pelje se, kjerkoli, kot da sploh ne bi imel občutka, kaj je strmo, kaj pa po ravnem. Ja, je pač dober.

Med vzponom smo se naužili pogledov daleč naokrog, na delu poti se je videlo na naše Julijce, z vrha se je videlo bleščanje morja med kopnim in Krkom, pa pogled na Učko. Po počitku na vrhu Milanje smo se spustili po travniških kolovozih do makadamske ceste, ji kratko razdaljo sledili, potem pa na enoslednico. Preko travnikov, po gozdu, čez cesto, nekje levo, pa desno, pa desno, pa levo, ni kaj, za moje sposobnosti je bil to spust, kjer sem uživala na polno. Ravno pravšnja zahtevnost, naklon, podlaga. Seveda brez gps sledi ne bi mogli tako suvereno najti teh kolovozov, odcepov, stez ipd. V teh samotnih krajih nismo srečevali ljudi, to je pokrajina tišine, samote, gozdnih kolovozov, pašnikov, barvitih jesenskih trav, zelenih borovcev in tudi pogledov na jesensko obarvane bukve in druge listavce smo se naužili.

In ob takšnih razgledih padajo ideje, kje vse bi še lahko kolesarili.

Ja, še en čudovit kolesarski dan smo preživeli. Hvala Simon in Barbi.