Vrh Dunje in Lipnik
Devet udeležencev se nas je zbralo v želji, da spoznamo novo goro, novo pot, si napolnimo dušo in se imamo fajn. In tako je bilo.»Rana ura, zlata ura« pravi Saša, še posebno, če so napovedane popoldanske nevihte, zato smo zgodaj krenili iz Kamnika. Po dveh urah vožnje smo se pripeljali približno 1500 m visoko in tu pričeli s hojo v gozd. Sonce je že sedelo na grebenu, spuščalo svoje žarke med drevesi in vabilo: »pridite, le pridite …« Moje noge so bile lahke. Mimo zelenih visokih smrek, nežnih macesnov in že smo bili na planini, kjer je stala idilična hišica, ki zdaj služi kot bivak. Od tu se je pokazal naš cilj – greben od Lipnika do Vrh Dunje. Brž, brž, so nas preganjale noge! Pot se je vseskozi polagoma dvigala in po južni strani smo dosegli najprej Vrh Dunje (1961 m). Raztegnjen travnat zelen greben je punujal čudovite razglede na vse strani … Posedli smo se in se predajali užitkom … Moj pogled se je najdlje zadržal na Višu in Montažu. Tam sta stala tako pokončno, mogočno! Zaradi oblakov, ki so se že nabirali okrog njiju, sta bila videti kar strašljiva. A jaz vem, da sta v srcu prijazna, saj sta me nekoč že zibala v svojem naročju …Oblaki se združujejo, a gremo?! Zdaj na Lipnik na skupno fotko, reče Saša! Del poti po isti poti in prečili smo zopet strmo pobočje, kjer so šopaste trave segale vse do vznožja, zato smo tu čisto utihnili… Andreju raziskovalni duh ni dal miru, zato nas malo zapusti in se med ruševjem prebija po grebenu na vrh (seveda ne brez dovoljenja Saše, ker red je red!) Hoj, hoj, lejte naš’ga fanta, je že na grebenu! Pričakal nas je tik pod vrhom. Sedel je na poti, med šopastimi travami in cvetočimi rumenimi pogačicami, kot otrok, srečen in nasmejan, čakajoč na svojo »družino«. Na vrhu Lipnika še nekaj vzdihljajev in skupinska fotka za spomin …Pot nazaj nam je minila kot bi trenil in že smo bili nazaj na planini, kjer smo še malo pokukali v zanimiv italjanski bivak.
Saša je turo naštudirala do minute točno, saj je začelo škropiti, ko smo se posedli v avtomobile.Tudi naši avtomobili, so na končno analizo v Mojstrani, že znali sami zaviti k Aljažku …
Veseli, zadovoljni in hvaležni za Sašino in Andrejevo vodenje smo bili: Janez, Marija, Dare, Zdenka, Živka, Slavka in Agata.
Besedilo: Agata Košenina
