Pesem je odmevala med Brano in Planjavo in napolnjevala srca
V soboto, 23. 6. 2018, kot je v tradiciji že skoraj 20 let, so nas v našem mestu obiskali planinski prijatelji iz pobratenega mesta Trofaiach iz avstrijske Štajerske. Po krajšem sprejemu smo se odpravili proti izhodišču na Jermanci. Hladen vetrič z vrhov gora je sprva kazal svojo neprijetno stran, vendar se je kmalu izkazal kot zelo dobrodošel. Trinajst planincev iz Trofaiacha se je v družbi petih vodnikov s Katjo na čelu podalo avanturi naproti. Pot ni bila naporna, pa še čudovita narava nas je večkrat opozorila nase s svežim, malo zapoznelim brstenjem. Naš prijatelj Walter je ovekovečil vse rastline na poti, tudi kamniško murko, ki že ponosno kaže svoje barve prav na zelenici blizu koče.Uspešno smo prestali prvi del naše avanture. Še preden smo vsi prispeli v kočo, smo že slišali melodijo harmonike izpod prstov harmonikarja Denisa, ki se nam je pridružil že v soboto. Udobno smo se namestili in po odlični postrežbi naših oskrbnikov se človek hitro navadi na udobje koče. Naši prijatelji so vzpon na okoliške vršace prestavili na nedeljsko jutro, nekateri pa smo se vseeno podali na krajšo plezalno avanturo po Šiji. Šija je greben, ki poteka iz sedla na vrh. Naš cilj je bil torej vrh Brane.V meglicah, ki so se ves čas preganjale po grebenih in grapah, smo imeli prav čarobno popoldne. Kamniško sedlo ima poseben čar v teh razmerah. Tako skrivnostno čaroben postane, da človeka prevzame neki poseben občutek, ki ga pravi planinec vedno nosi v svojem srcu.Vrnili smo se v kočo in komaj še ujeli odlično večerjo in seveda sladico za piko na i. Delili smo svoja doživetja z ostalimi in naredili načrt za naslednje jutro. Večer je minil ob pesmi, zvokih harmonike in v dobri družbi.Ponoči je deževalo in jutro je bilo kljub nekaj kapljam suho, a sveže. Po obilnem zajtrku smo se ekipa petih najpogumnejših, torej žensk, iz Trofaiacha ter treh vodnikov podali proti Brani. Spremljala nas je tudi psička Lili, ki je kot polnopravna članica Gorske reševalne službe Kamnik prevzela mesto četrtega vodnika. Seveda na gori nismo bili sami. Naj omenim dva mladoletna moža iz družine Resnik, ki sta pogumno priplezala na vrh Brane in nazaj. Mnogi znani obrazi so nam prihajali nasproti ali hodili z nami vštric nas in vsi so bili nasmejani.Na sedlo smo se vrnili ravno pravi čas, ko so se planinci že zbirali pred kočo, da obeležijo naš osrednji praznik Dan kamniških planin. Vladka je s programom v roki korakala proti odru, fantje iz pevskega zbora Lira so ogreli grla in citrar Tomaž je že pripravil svoj instrument. Tudi Denisova harmonika je komaj čakala, da zapoje, tako kot pevka Nuša in naš posebni gost Simon, nekoč oskrbnik v Pogačnikovem domu na Kriških podih. Za vogalom koče je Milan skrbel, da je lepo dišalo po golažu, ki nas bo okrepčal za varno pot v dolino. Obiskovalci so bili zbrani in vse je bilo pripravljeno za začetek.»Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,«je zadonelo iz grl Lirašev. Pesem je odmevala med Brano in Planjavo in napolnjevala srca obiskovalcev s ponosom in zanosom. Vsak dan, ki ga nam ga je dano preživeti v gorah, je vreden veliko, če pa se v takem dnevu združita še družba planinskih prijateljev in ubrana pesem, je to dan, ki bo še dolgo odzvanjal v spominu.Prvo slovensko pevsko društvo Liro in Planinsko društvo Kamnik veže dolgoletno prijateljstvo, še prav posebej pa so Liraši povezani s Kamniško kočo. So kot nekakšni botri, ki prisostvujejo ob vseh pomembnih dogodkih v njenem življenju. Zapeli so ji ob rojstvu l. 1906, ob povečanju in preureditvi l. 1953 ter ob ponovnem rojstvu v povsem drugačni podobi l. 1983. Niso pozabili niti na njeno stoletnico niti na 110-letnico. Zato smo hvaležni in veseli, da se to prijateljstvo ohranja in živi tudi v časih, ki entuziazmu in delu za bohlonej niso preveč naklonjeni.En velik bohlonej velja tudi citrarju Tomažu Plahutniku, ki se vedno z veseljem in dobro voljo odzove vabilom PD Kamnik. Letos je s seboj pripeljal še posebnega gosta, ki nas je navdušil z glasom in stasom. Tisti, ki jih je pot kdaj zanesla na Kriške pode, se gotovo spomnijo Simona Eržena, legendarnega »oča« s Pogačnikovega doma. Zdaj smo ga spoznali v povsem drugačni vlogi pevca in želimo si, da bi ga še večkrat slišali. Da pa le ni bilo vse tako moško in fantovsko, je z dvema pesmima poskrbel Priložnostni kvartet v sestavi Nuša Fujan, Vladka Vremšak, Tone Rakar in Rok Rakar. Planinci smo radi veseli in ob zvokih harmonike so marsikoga zasrbele noge. Niso si dali dvakrat reči in nekaj korajžnih parov se je veselo zavrtelo ob poskočnih vižah izpod urnih prstov Denisa Kregarja. Tudi prijatelji iz Trofaiacha so bili med njimi. V njihovem imenu nas je v lepi slovenščini pozdravila gospa Evelin, v imenu Planinskega društva Kamnik pa je obiskovalce nagovoril novopečeni predsednik Marko Petek. Program sem pripravila in vodila Vladka Vremšak.Naj se na koncu še enkrat zahvalim vsem nastopajočim: PSPD Lira in zborovodju Andreju Missonu; citrarju Tomažu Plahutniku in pevcu Simonu Erženu; pevki in pevcema Nuši Fujan, Roku Rakarju in Tonetu Rakarju ter Jožetu Prezlju, ki je kot vsako leto poskrbel za ozvočenje.Megle so bile vse gostejše in vse je kazalo na to, da nas popoldan čaka poslabšanje. Nismo se preveč obotavljali in se kmalu po kosilu odpravili v dolino. Vračali smo se v družbi planincev z vseh vetrov in z vsakim metrom spusta je postajalo topleje. Utrujene in naveličane noge so nas le pripeljale do našega prevoza, s katerim smo se varno vrnili na kraj srečanja. Še enkrat smo si pogledali v oči, naredili plane za naslednjič, si stisnili dlan in se vrnili domov. Tudi vreme, ki je ob slovesu prineslo nekaj dežja, je zdržalo prav do konca in poskrbelo, da smo načrtovane ture uspešno izvedli in da nam bo ta vikend z Dnevom kamniških planin ostal v lepem spominu.Srečno do prihodnjič.
Besedilo: Marko Petek in Vladka Vremšak
