Plezalni tabor MŠ športnega plezanja v Kotečniku

V torek popoldan, 25.6., smo
najprej postavili šotore, razpakirali svoje stvari in pojedli krepko večerjo.
Potem so otroci intenzivno vadili osnove vrvne tehnike. Učili so se, kako se
pravilno privezati na vrv z vozlom osmica, kako rokovati in varovati z
varovalnimi napravami in kako rokovati s plezalno opremo. Nekaj pouka je bilo
usmerjenega tudi k etiki športnega plezanja, torej obnašanja v naravnih
plezališčih.

Naslednje jutro so otroki komaj
čakali na plezanje in imeli nahrbtnike s plezalno opremo pripravljene že dobro
uro pred zajtrkom. Takoj po zajtrku smo se skorajda zapodili prvim plezalnim
smerem naproti. Cel dan se je plezalo v sektorju Kolomon. Za prvi plezalni dan
v skali so se prav dobro odrezali, poznalo se je samo, da manjka kilometrina v
skali. Bolj kot ne vsi so splezali najmanj šest smeri in se hkrati odrezali
tudi pri hitrem učenju znanja izdelovanja vozlov in varovanja soplezalca.

Drugi plezalni dan je bil, kar
se težavnosti plezanja tiče, morda najbolj zahteven, saj so se otroci poskusili
v vertikalnih ploščah smeri do težavnostne stopnje 6a+. Takšna težavnost smeri
je za vajence skalnega plezanja precejšen zalogaj, vendar so nekateri kljub
vsemu precej suvereno splezali vse plezalne izzive. Zvečer smo se rahlo
utrujeni, a še vedno z viškom energije povezali s plezalci drugega tabora in se
igrali družabne igre.

V petek, četrti dan tabora smo
se malo odklopili od plezanja, zategnili vezalke gojzarjev in se odpravili na
planinski pohod na Šmohor. Nekaterim to ni bilo najbolj pogodu, ampak
gugalnica, ki je bila navezana na približno 20 metrov visoko vejo lipe, je
navdušila vsakogar. Poleg gugalnice so otroci hodili tudi po vrvi, plezali po
vejah dreves in v gozdu iskali sledove divjih svinj ter skrivnostnih kamnov s
skrivnostnimi napisi. Za piko na i je ponoči res nekaj čudnega hodilo med
šotori, menda divje svinje ali še hujši strahovi, zato je bilo naslednji dan
mnogo otrok precej neprespanih.

V soboto, po za tiste z
izostrenim sluhom neprespani noči, smo obiskali najbolj oddaljen sektor Pisani
svet, kjer so tudi najdaljše smeri, visoke okoli 35 metrov. Kombinacija uro in
pol dolgega pristopa z vso plezalno opremo, dolgih smeri in eno urnega sestopa
seveda ni ustavila otrok. Zvečer smo se igrali Activity, se kartali in na koncu
zakurili ogenj nad katerim smo popekli hrenovke in polpete.

Kar hitro so minili vsi dnevi,
morda celo prehitro ob vsem pestrem dogajanju. Kar naenkrat je bila tu nedelja,
zadnji dan tabora. Mladina je takoj zjutraj presenetila trenerje s tem, da so
bili vsi šotori in oprema samostojno pospravljeni že pred zajtrkom. Tako smo
imeli kar precej časa, da smo splezali še veliko smeri v sektorju Luska.

Plezalni tabor je uspel:
mladina je uživala v gibanju v naravi, sklepala so se nova prijateljstva,
splezali so veliko smeri, se naučili osnov vrvne tehnike in začeli pridobivati
izkušnje gibanja v skali.

Luka Podbrežnik