Monte Bruca in Monte Brizzia

Vzpon je potekal po poti 501, Sentiero Bepi della Schiava. Pot poimenovana in posvečena Giuseppeju Della Schiavi, italjanskemu gorniku, se vije prav do Mokrin (Passo di Pramollo, Nassfeld). Po večini poteka po stari mulatjeri, ki je na nekaterih mestih obnovljena, ker so jo v letih 1996 in 2003 poškodovale poplave. Pred slikovitim in hudournikom izpostavljenim delom so celo postavljene lopate, ki nakazujejo, da je pot pogosto potrebna vzdrževanja.Bukov in borov gozd nas je med vzponom ščitil pred soncem, edino vlagi se nismo mogli izogniti. Na sedlu pod Breznjakom, kot se slovensko imenuje Monte Brizzia, smo se najprej podali naprej po poti 501 in odcepu za Bruko (Monte Bruca). Greben se dviguje med dolino potoka Bombaš (Rio Bombaso) in med sotesko Voglov graben (oziroma sotesko Ptičjega potoka – Rio degli Uccelli, Vogelbach).Uhojena steza se levo od poti 501 strmo in deloma izpostavljeno dvigne na vrh našega prvega cilja. Tam se nas je vseh 18 udeležencev izleta razporedilo po ravno prav prostornem vrhu in naužilo razgledov na sosednje vrhove Karnijskih Alp.Ker je bilo opoldansko sonce neusmiljeno, smo se po isti poti in za dodatno udobje v prvih metrih spusta zavarovani z vrvno ograjo, spustili nazaj do sedla. Čakal nas je še zadnji vzpon proti Breznjaku in spet smo lahko uživali v razgledih.

Med sestopom pod stari vojaški poti, ki se pod sedlom od poti 501 odcepi pri vojaškem pokopališču, oziroma pri grobovih šestih avstro-ogrskih vojakov, nas je pred vročino ponovno ščitil gozd. Lepo speljana a strma pot nas je pripeljala prav do potoka Bombaša, od katerega smo izpod mostu zlezli na cesto ki pripelje s prelaza Mokrice in se najprej po njej, nato po vojaški poti, ki je tudi del muzeja na prostem, vrnili na izhodišče.

Pred povratkom domov nas je čakalo še presenečenje – hladna in okusna lubenica s katero smo se posladkali in v stilu zaključili izlet.

Tanja Zupin