Po Hanzovi poti na PRISOJNIK
Hanzova pot na Prisojnik je po opisih najdaljša zavarovana pot v Sloveniji in je tudi tehnično med zahtevnejšimi. Po mojem mnenju tudi med najlepšimi. Vsaj tri dni gledanja slik, posnetkov in pregovarjanja same s seboj je bilo potrebnega, da sem se nazadnje le odločila zanjo. In ni mi žal
Kamnik je bil še v trdi temi, ko smo se mi že razporedili po dveh avtomobilih in se odpeljali proti našemu cilju, Koči na Gozdu. Ravno daniti se je pričelo, ko smo se z vso potrebno opremo, z veliko dobre volje in merico strahospoštovanja(najbrž samo jaz) usmerili proti ostenju Prisojnika. Najprej nekoliko po svoje, po od vseh neurij razdrapani grapi, kasneje pa po označeni poti, ki nas je po melišču pripeljala do vstopa v plezalni del poti. Že sam začetek te malce preseneti, saj moraš tisti prvi del premagati le s pomočjo nekaj klinov. V nadaljevanju je na bolj izpostavljenih mestih jeklenica, drugje pa si pomagaš le z rokami. Ob sestopu do snežišča, ki je na tem mestu večinoma vse leto, opazujemo plezalca v steni Hudičevega stebra in druga dva, ki na veliko prožita kamenje ob prečkanju melišča nad ledenikom. Vodnik Andrej s pomočjo cepina naredi dve stopnici v trd, zbit sneg, da ostali lažje stopimo nanj in ga le s pomočjo cepina brez težav prečimo. Pot nad snežiščem postane nekoliko lažja vse do križišča, od koder pot desno vodi proti Prednjemu oknu, mi pa nadaljujemo po Hanzovi poti. Po še nekaj vzpenjanja po jeklenicah se znajdemo v grapi proti škrbini na južni strani Hudičevega stebra. Tu smo zares pozorni na vsak korak, da ne bi po nepotrebnem prožili kamenja, ki ga je v grapi polno. Tik pred vstopom v še en plezalni del poti nas Andrej vse vpiše v vpisno knjigo. Po strmem vzponu po jeklenicah in krajšem prečenju po policah sledi vzpon po strmem, večinoma nezavarovanem pobočju, do še zadnjega dela poti. Navpičen vzpon po skobah, še nekaj jeklenice in na vrhu smo. Žal nas na vrhu pričaka gosta megla in veter, a nam je zato sam vzpon nudil prekrasne poglede na Špik in sosede na eni strani in Mojstrovke na drugi strani. Objemi, čestitke in zaslužena malica na vrhu ter sestop po Slovenski poti. Do Poštarske koče na Vršiču kar gre, razen nekaj strmih zavarovanih spustov in nekaj borbe z rušjem. Nadaljevanje sestopa do Koče na Gozdu se pa že nekoliko vleče, a nas vseh šest zavrne ponudbo, da počakamo in nas pride vodnik iskat z avtom. Smo vendarle ekipa.
Po osmih urah z velikim veseljem sezujemo gojzarje in ob osvežitvi v koči naredimo analizo ture in delamo plane za naprej.
V neizmerno veselje mi je bilo tole turo narediti z vami Cilka, Andrej, Andrej, Jože, Miha in Matej.
tekst Mira Kotnik
Fotografije: Mira Kotnik in Andrej Slak