Potepali smo se po Kaninu
Katja je ob koncu avgusta razpisala tridnevni izlet na Kanin. Vreme zadnji teden ni kazalo najbolje, verjetno tudi zato ni bilo večjega zanimanja za ta izlet. V programu je bilo namreč tudi prenočevanje na prostem, oziroma v nekdanji kaverni, sedaj jamarskem bivaku pod Črnelskima Špicama. V četrtek, ko so še vedno vse vremenske napovedi napovedovale za vikend deževno in oblačno vreme, se odločim, da pokličem še dežurnega prognostika. Tudi on mi, vsaj za petek, odsvetuje obisk gora. Toda…..
Vrh Laške Planje
V petek zjutraj se s Katjo, Agato in Mojco peljemo proti Bovcu. Marjan se nam bo pridružil v soboto zjutraj. Nič kaj slabo ne kaže. Ko oprtamo nahrbtnike, posije sonce. Počasi se vzpenjamo mimo nekdanje planine Gozdec, se okrepčamo pri studencu ter višje naletimo na pogorišče nekdanje Koče Petra Skalarja. Na robu obširnih Kaninskih podov, ki nam bodo tri dni nudili gostoljubje, naletimo na križišče za Dom Petra Skalarja, kjer pustimo nahrbtnike ter gremo v smeri Laške Planje. Megle, ki so se pripodile za kratek čas, so se na vrhu razkadile in pogled je segel daleč naokoli. Še skupinska slika in že smo sestopale proti koči, ki smo jo imele ves čas pred očmi. Povečerjale smo, malo poklepetale in se odpravile v posteljo.
Prestreljenik
Zjutraj se vreme bolj kislo drži, a upamo, da bo zdržalo, saj nas čaka prenočevanje na prostem. Pri zgornji postaji kaninske žičnice poberemo prtljago, ki smo jo na vrh poslale z gondolo, in se razveselimo Marjana, ki nas bo spremljal naslednja dva dneva. Vzpnemo se do Prestreljeniškega okna, kjer pokukamo na italijansko stran, a žal oblaki skrivajo vrhove Zahodnih Julijcev. V Škrbini pod Prestreljenikom pustimo nahrbtnike ter se odpravimo na vrh. Tu srečamo nekaj planincev, saj je ta del Kanina lahko dostopen prav zaradi kaninske žičnice, ki pripelje na višino 2200 m. Po povratku na sedlo sledi spust do Prevale ter nato skoraj vodoravno prečenje proti Črnelskim Špicam. Na tem področju se nahaja tudi jama Čehi 2, sedma najgloblja jama na svetu. Počasi začne rahlo deževati, tako da do bivaka pridemo že dobro premočeni. Na majhnem kuhalniku skuhamo večerjo in se ogrejemo s toplim čajem. Tudi dež poneha, razjasni se, mi pa se razveselimo, da bomo noč lahko prebili zunaj pod milim nebom. Zvezde se prižgo, v daljavi se vidijo lučke ob morju, nas pa kmalu zmanjka v toplih splanih vrečah.
Rombon
Jutro je kislo. Vrhovi so v oblakih. Nismo zaskrbljeni, saj nas čaka samo še vzpon na Rombon in sestop v dolino. Skuhamo kavico, pospravimo opremo in že smo na poti. Na vrh pridemo med rahlim rosenjem, zato se ne obotavljamo preveč. A po nekaj minutah sestopa se oblaki razkadijo, posije sonce in nas greje ves čas do Bovca. Obiščemo spomenik italijanskim vojakom na Čukli, si med potjo ogledujemo številne kaverne ter ostanke nekdanje bolnišnice iz časa prve svetovne vojne, postanemo na planini Goličica ter zaključimo naš izlet na spodnji postaji žičnice, kjer je bilo naše izhodišče. Za kratek čas se ustavimo v gostišču, nazdravimo in se spomnimo na znani pregovor: »Korajžni imajo srečo!«
Saša Lindič
