Tomažu v slovo

Svojo alpinistično kariero je začel leta 1987, ko se je vpisal v AŠ pod vodstvom Franceta Malešiča in Borisa Štuparja. Leta 1990 je opravil alpinistični izpit in sprejem med kamniške alpi  niste.  Opravil je tudi izpit za AI in enkrat vodil plezalno, enkrat alpinistično šolo, pri drugih pa je sodeloval. V letih 1996, 1997 je bil načelnik AO Kamnik in je spet vzpostavil odlične odnose z matičnim PD. Leta 1991 se je pridružil postaji GRS Kamnik in 1993 postal tudi gorski reševalec. Če so mu okoliščine in čas dopuščale, se je vedno odzval klicu na pomoč, doma ali na tujem.Že kot tečajnik, posebej pa še kot pripravnik je pokazal velik talent za plezanje, tako da ga je bilo potrebno občasno malo obrzdati.  Kot alpinist pa je v polni meri uveljavil svoje sposobnosti, svoje poglede in nazore in opozoril nase najprej z odličnimi solo vzponi in prvenstvenimi vzponi. Opustil je redno zaposlitev, da se je lahko popolnoma posvetil temu, v čemer je videl smisel svojega življenja, svoje poslanstvo – alpinizem, plezanje in se postopoma razvil v enega najboljših alpinistov na svetu, ki je utiral nove smeri v alpinizmu po svojem motu – »ni nemogočih poti«. Po uspešnih vzponih v stenah  domačih hribov, slovenskih in evropskih, se je leta 1994 odpravil na Ganeš z legendarnim Šraufom, ki mu je bil nato še dolga leta svetal vzor. Sledila je Anapurna, leta 1996 pa  Ama Dablam, ki je njemu in Vanji Furlanu, kot drugi slovenski navezi, prinesel prestižno priznanje »zlati cepin«. Jeseni je bil še Bobaje, naslednje leto pa Pumori, Lobuče in tragični Nupce, kjer je izgubil prijatelja Johana. Zato se je odločil, da bo plezal predvsem sam. To je storil najprej v granitu El Capitana, nato leta 1999 še v Daulagiruju. Njegov solo vzpon v južni steni je skoraj ves čas neposredno spremljala cela Slovenija pa tudi ostali, predvsem alpinistični svet. To je bilo dejanje, ki je pomenilo nekaj povsem novega, neponovljivega v zgodovini alpinizma. Ne samo zaradi vzpona samega in nevarnosti, ampak  predvsem zaradi  neposrednega »prenosa« preko interneta. Alpinistični vzpon je iz nečesa odmaknjenega, iz nečesa, kar je oddaljeno, kar se spoznava samo nazaj, prenesel v trenutno dogajanje, kot kakršen koli drugi športni dogodek. Na ta način ga je nekako demistificiral, razgalil. Po nesreči doma, ko so mu prerokovali prisilno upokojitev, je bilo potrebno kar nekaj časa, da so vztrajnost, trma, trdo garanje in odrekanje »Gozdnega Joža«, kakor se je v šali sam imenoval,  spet pripeljali v na vrh Šiša Pangme. Nato je prišla Aconcagua, kamor pa je s seboj vzel mladega Aleša. V okviru priprav na Nanga Parbat je skupaj z Koželjem in Oprešnikom priplezal na Čolatse. Po uspešnem spektakularnem reševanju iz stene Naga Parbata so sledili Mera, Baruntse in južna stena Anapurne, letos pa še Lantang Lirung – prelep vrh s hermelinskim plaščem, kot ga imenuje Škarja, ki pa je postal usoden.Tomaž je bil izjemen človek, izjemna osebnost, nekaj posebnega, človek, ki je utiral nove poti.  Zato mu v slovo ne pišemo običajnega nekrologa, ampak mu je nekaj njegovih tovarišev, prijateljev v slovo napisalo delček svojih spominov na njega.Po čem se ga bomo spominjali?  Po njegovih delih – kot je pel Anton Aškerc v Čaši nesmrtnosti: » … v delih svojih sam boš živel večno!«. Njegova dela, ne samo v alpinizmu, ga bodo ohranjala še generacije dolgo. Meni pa bo v spominu ostal predvsem njegov močan stisk roke, njegov prešerni nasmeh in najin, obojestransko spoštljiv odnos.(1) Leta 2006 je pripeljal na obisk na Veliko planino Bernadetto McDonald, ki je nato napisala knjigo o njem. Ko smo sedeli in se pogovarjali, je posebej poudaril, da sem bil njegov »učitelj«, ki ga je navajal na postopnost in potrpežljivost, ko je začel zajemati plezanje s preveliko žlico: »In sva šla v Paklenici v »Oliverja Dragojevića«, pa »Bele plati«, pa »Oprosti mi pape« in druge…. Ampak, še bolj sem si zapomnil, ko si mi rekel, da postane najbolj nevarno takrat, ko vse postane vse (pre)lahko….«(2) Mimogrede se je med svojim treningom v juliju leta 2007 oglasil tudi na Kamniškem sedlu, kjer je ravno takrat potekal alpinistični tečaj.(3) Ko je leta 2008 spet obiskal Veliko planino skupaj s Carlosom Carsoliom, je ravno preboleval borelijo. Potožil je, da ima hude težave, vendar je s svojim optimističnim nasmehom dodal, da jih bo tudi premagal.

Cene Berčič: Za Tomaža – Odprav na Ganeš leta 1994. Baza. Mraz. S Tomažem se pričneva prerivati kar tako, da se malo ogrejeva ko se nama pridruži še Grega. V trenutku je Grega na tleh in midva na njemu. Rezultat je Gregorjevo polomljeno rebro, kar pa smo opazili šele čez nekaj dni.Miha Bogataj – Vundi: Tomaža sem spoznal kaj kmalu, ko sem se vpisal v alpinistično šolo. Zanj sem seveda slišal že prej, a trenutka, kako mi je dal roko ne bom pozabil nikoli. Pa ne zaradi Tomaža, ampak zaradi njegovega močnega stiska roke. Ta je bil ponavadi tako močan, da tudi ko sem bil kasneje že pripravljen nanj, me je vsakič znova presenetil. Njegov stisk je bil odraz njegove energije, malo pa tudi zafrkantstva. Bil je zabavljač in karizmatičen. Še posebej v družbi. Posebej rad je kako dobro »začinil« še malo več kot je bilo v resnici. A ravno to je bil njegov dar. Dar govora v preprostem, iskrenem jeziku, a vendar z dramaturškim prizvokom in kretnjami ter grimasami, da je pritegnil pozornost še tako odmaknjenemu poslušalcu. Rad je imel glasbo in ko je bil njegov dan jo je poslušal na glas, zraven pa tolkel v strop, da ga je kar privzdigovalo. Hiperaktiven, poln idej in trde volje, da jih pripelje do konca. Bil je fant narave. Sam sebi  je dokazoval svojo neverjetno močno psihično vzdržljivost. Plezati sam, zmore le redko kdo. Nekateri pravijo temu norost. Jaz temu pravim iskanje sebe in pristne človeške prvobitnosti s preizkušanjem svoje psihe. Danes za nakup kile kruha ne potrebuješ posebnega poguma, iniciacija pa je že dolgo žal stvar preteklosti. Prav zato je verjetno človek danes zgubil spoštovanje do narave in ljudi s pogumom. Ko smo se še morali boriti za preživetje z divjimi zvermi in sovražniki je bil Véliki bojevnik največje priznanje, ki ga je mož lahko dosegel. In Tomaž je bil bojevnik, velik bojevnik! S svojo energijo in pogumom ter optimizmom je marsikomu vlil upanje v življenje. Žal je svoje končal prezgodaj, a vendar tam kjer je bil najraje: na grebenih in stenah sveta, daleč od civilizacije in sodobne norišnice globalne družbe. Ostal mi bo v lepem spominu. Naj počiva v miru.Tomo Drolec: Tomaž, v svoji knjigi Ni nemogočih poti si napisal, da so bili časi, ko sva bila midva naveza in sva drug drugega poimenovala Burek, najlepši časi. Imela sva fičota in željo plezati. Pet dni v tednu sva delala, ob vikendih pa sva plezala, za nič drugega nama ni bilo mar. Kako z občudovanjem sva opazovala gore, ko sva se prvič odpravila plezat v Francoske Alpe. Bila sva tako nebogljena, a splezala sva, kar sva si zamislila. A ti si že takrat vedel, da se boš še vračal v tuja gorstva in splezal marsikaj. In res, ko si me čez osem let povabil s seboj pod Daulaghiri, si imel doma že Zlati cepin za Ama Dablam, takrat sem v Kathmanduju lahko samo z občudovanjem opazoval, kako vsi, ki kaj vedo o alpinizmu, poznajo Tomaža Humarja iz Zgornje Fovšije 4b, kot si se sam rad pošalil. Tudi ko smo prišli pod goro, si nam hitel razlagati in kazati možno smer, kot da smo na Kamniškemu sedlu in opazujemo Planjavo. Ko si vstopil v steno, sem resnično dojel, da si iz nadobudnega postal Velik alpinist. Tvoja pot se je nadaljevala, postal si vzor mnogim po svetu, vsi smo se spraševali kako daleč  boš še prerinil mejo nemogočega. In res si jo daleč, ne samo v alpinizmu, tudi na drugih področjih. Ni nas malo, ki vemo da Langtang Lirung ni tvoja zadnja postaja, verjetno se sprehajaš med vrhovi in grebeni s še večjo lahkoto kot si se do sedaj. Tomaž, hvala ti in pa srečno! Aleš Holc: Dragi Tomaž – Čeprav sem te dostikrat težko razumel in sprejel, sem vedno lahko našel stvari zaradi katerih si mi nekaj pomenil, sem te imel po svoje rad…Pri tebi, v alpinistični šoli, ki so jo vodil, sem se učil prvih plezalnih korakov,  ravno v času, ko so se tebi prvič odprla himalajska nebesa. In kako te je pričelo vleči skozi ta vrata…Na turi lednega plezanja v Repovem kotu, smo tečajniki plezali slap, eden po eden, ti pa si vmes soliral najmanj deset krat okrog po Repu gor in po desnem dol…Preden si se oddaljil od odseka si vodil nepozaben sprejem v ledenici Cojzove koče, v katerem sem bil sprejet tudi jaz… Čeprav si imel drugačne poglede si odpiral številna okna… nekako sem te pogrešal v naši druščini,…večkrat sem te vabil nazaj na odsek…zadnja leta pa popolnoma sprejel, da živiš svojo pot… in čeprav je že nekaj let odkar sva bila zadnjič na skupni vrvi, bo vez in sled, ki si jo pustil ostala za vedno…Viki Grošelj: Tomaž je bil izjemno odprta  osebnost in  silovito se je  odzival na vse, kar ga je pritegnilo. Tudi, ko ni šlo le za alpinizem. Predvsem pa se je znal duhovito odzvati, kadar njegova prepričanja nekako niso ustrezala dejstvom. Med področji, ki so ga zelo prevzemala, je bila duhovnost, iskanje notranjega ravnovesja, predvsem pa njegovo prepričanje v  zaznavanje sveta s »tretjim očesom«, ki človeku, ki zna gledati z njim, razkrije tisto, kar je za večino  nevidno.Sam, predvsem pri plezanju, takim stanjem nisem nikoli posvečal kakšne  pozornosti, saj bi me  razmišljanja v to smer le dekoncentrirala pri nujno potrebnem stiku z realnostjo, takrat, ko gre za preživetje. Nič kolikokrat sva, vedno nekoliko v šali, zagovarjala vsak svoja stališča in seveda od njih ne on, ne jaz, nisva odstopila niti za ped.Po srečnem reševanju iz Nanga Parbata, ko sva se prvič spet srečala, sem ga takoj zbodel:» No, kaj pa tvoje tretje oko? Očitno ti ni bilo v  pomoč tako kot si pričakoval?«» Kva? A tretje oko? No, ni pomagalo. Mogoče mi je dol padlo.«

Aleš Koželj: Najini poti sta se prvič prekrižali leta 2003, ter v kratkem odšla na prvo skupno odpravo na Aconcaguo. Hitro sem spoznal da to običajen človek, ampak nekdo ki močno izstopa iz povprečja. Nikakor tega ne mislim samo v alpinističnem smislu, temveč na vseh področjih. Nikjer ni bil zadržan, niti pri močnem stisku rok brhki deklici, ki se je ob tem šibila v kolenih. Po tem smo ga poznali vsi.

Aconcagua 2003

Dokler ga še nisem dobro poznal, me je nekajkrat “speljal na led”. “Pejva sam mau pogledat”, seveda brez štrika… Take situacije so včasih pripeljale do plezarije po skrajno krušljivih grebenih, celo tako krušljivih, da se nihče od naju za nobeno ceno ni hotel vračati po isti poti. Nato sva staknila glave in skupaj drugje našla sestop, ki je ponovno bil precej tehnično podoben vzponu. Prepričan sem da je s tem preizkušal iz kakšnega testa sem.

Vedno pa najbolj ostanejo v spominu razni zapleti. Če gre vse gladko in brez detajlov vse zelo hitro izpuhti. 

Petit Jorasses 2004

Obisk Chamonija (pozimi 2004 z Anžetom Marenčetom) je bil ponovno v Tomaževem duhu. “Eno za popoldan”, je rekel. V dolino smo se vrnil po treh dneh. Da ne omenjam tega da je imel vsak samo en majhen sendviček in čutaro pijače, kar pa je pošlo že prvega dne. 

Eiger 2007

Po sestopu z  vrha Eigerja (pozimi 2007 z Anžetom Marenčetom) pridemo do prvih hiš ob železnici koder le ta vstopi v Eiger. Preznojeni, lačni ,žejni, nikomur ni do še enega bivaka v snegu. Okoli ene ure zjutraj. Tomaž  zagleda luč v eni od hiš, gre do vrat in začne kot da mu gre za življenje na vso moč razbijati po vratih in ni vrag da nam ni izprosil samo spanja na klopeh v topli jedilnici, ampak poglej ga zlomka še želodce smo napolnil. Meni pa je bilo prenerodno da bi storil kaj takega, on pa se na to ni oziral. Sedaj vem da je imel prav.

Prav je imel , da je živel za trenutek…vsak trenutek je bil najpomembnejši. 

V spominu imam ” Zdajle ga dajmo, bogve kaj bo jutr”.

Predvsem pa bi rad poudaril nekaj popolnoma drugega. Za pomoč človeku v težavah se je bil sposoben dobesedno “pretrgat”. Če je bilo potrebno prebedeti več noči, opravit nešteto telefonskih klicev, in tudi v istem trenutku odditi na drugi konec sveta! Najbolj je znan primer ob reševanju Dejana Miškoviča. Takih primerov je bilo nešteto, seveda ne le v alpinističnih krogih, temveč vsakodnevna nesebična pomoč ljudem v stiski. Edino to je tisto kar na koncu resnično nekaj šteje!

Ostal boš v mojem srcu.

Namaste