Življenje povprečnega človeka je živi dolgčas
Ko se je pred 15 leti preselila v Slovenijo, se je že prvi teden vpisala v alpinistično šolo. Pred tem se je v rojstni Argentini ukvarjala z wind srfanjem, in ker ni bilo pri nas nobenega primernega jezera, je izbrala alpinizem. Ta pa ji je bil kljub vsemu blizu, saj je plezal že njen oče in tudi sama je veliko hodila po hribovitem območju, kjer je živela. 40-letna Monika Kambič prebiva danes s svojimi tremi otroki v Mengšu, usklajuje njihovo šolo, službo in plezanje, skoraj vsako leto pa se odpravi tudi na odpravo, ko se povsem odklopi od življenja v civilizaciji. Takrat jo pač mesec dni ni in tako je bilo tudi letos poleti, ko se je še z dvema dekletoma, Nastjo in Majo, odpravila na Aljasko.
Tja je hotela že leta 2003, a ji je v zadnjem trenutku odpovedala soplezalka. Ideja za Aljasko pa je ostala in letos julija se je tudi uresničila. »Bistveno na odpravi je, da se med seboj dobro razumemo, potem poteka tudi plezanje, kot mora. Z Majo se nisva niti poznali, videli sva se trikrat, skupaj pa sva plezali le enkrat. A smo bile pri plezanju usklajene in občutki so bili dobri,« je razložila Monika.
Na Aljaski si na ledeniku popolnoma sam in vse je odvisno le od tebe. Poleg tega moraš dobro razmisliti, kaj boš vzel s sabo, da ti česa ne zmanjka. Ko te letalo odloži, mu poveš, kdaj naj te pride iskat, in potem ostaneš sam. Za vsak primer pa so dekleta imela satelitski telefon, če bi šlo kaj narobe. A ga ni bilo treba uporabiti, poleg tega je bilo vreme izjemno toplo. »Kot smo brale v vodnikih, so bili tudi julija že snežni viharji, ki trajajo po deset dni. A me smo imele ves čas toplo vreme, le ponoči se je včasih temperatura spustila nekaj stopinj pod ničlo.«
Druga pozitivna stvar za plezalca je ta, da je na Aljaski vseskozi dan in lahko plezaš neprekinjeno. Le proti jutru si že malce utrujen, se spominja Monika. »Najdaljšo, 1000-metrsko smer smo plezale neprekinjeno 24 ur, medtem ko je sam vzpon od baznega tabora do baznega tabora trajal 48 ur. Bila sem neskončno lačna, nič nismo spale in vsega nam je zmanjkalo. Pri takem vzponu poješ nekaj ploščic, popiješ liter vode in to je to.«
20 UR SPUŠČANJA IN SESTOPANJA Z ZLOMLJENIMI REBRI
Odkar Monika pleza, je bila na devetih odpravah. Vendar pri odpravah ne gre le za plezanje, kot pravi, ampak za dogodivščino, ko spoznaš nove ljudi, kraje in doživiš nekaj novega. »V enem mesecu narediš le dva plezalska vzpona, kar pomeni, da bi doma več plezal. Vendar je na odpravah potrebna tudi dobra organizacija,« je razložila Monika, ki se ima za skalno plezalko. Zato je tudi ne mikata Mount Everest in visokogorski alpinizem. »Zame je bistveno, da uživam v plezanju, in ne, da se bom mučila in trpela. Pri takih visokogorskih odpravah pa samo hodiš in si po mojem najbolj vesel, ko se vrneš v bazo ali v dolino. Ko smo na Aljaski plezale prvo smer, ki je bila malce lažja, in sta bili temperatura in skala idealni, je bil vsak raztezaj eno samo uživanje. Druga smer je bila na senčni strani, bolj resno plezanje in ni bilo več toliko užitka.«
Od vseh odprav, na katerih je bila, se ji je zdela najbolj zahtevna tista na Cerro Torre. Razlog je bila nesreča, ki se ji je zgodila tik pod vrhom. »V prvem poskusu, ki sva ga imeli s Tanjo Grmovšek, sva prišli do šestega raztežaja pod vrhom. V steni sva bili sami in vse je potekalo zelo dobro. Ko sem prišla v bazo, nisem bila utrujena in odšli smo še v Cartel ter se zabavali do dveh zjutraj. Vse to neposredno z vrha. V drugem poskusu, ko je prišlo do nesreče, saj je naveza pred mano odlomila kos ledu, ki je padel name in mi zlomil tri rebra, pa je bilo grozno. Najbolj me je skrbelo, kako bom prišla dol, saj si tam odvisen le od sebe. 20 ur sva bili sami in bila sem vsa čudna, saj nič ne ješ in ne piješ. Tanja je sama vlekla vse spuste po vrvi, ki jih je več kot 40. Bilo je grozno, a tudi to smo preživeli.« Razmere in situacije pa so lahko neugodne tudi v domačih gorah. Ko je plezala smer Bitka za neznano v Loški steni, sta s soplezalcem izgubila skico, se zaplezala in potem sta morala nekaj raztezaj ev pod vrhom bivakirati, ker ju je ujela noč. Naslednji dan pa je začelo še deževati.
TRENING JI NI V UŽITEK
A vse to je ne odvrne od alpinizma, ki ji pomeni predvsem izziv, s katerim se mora človek spopasti. To, da nima redne službe, saj se ukvarja z višinskimi deli, ji omogoča več plezanja in treniranja, čeprav, kot pravi, ni nikoli zavestno trenirala. Včasih je nabrala na leto po sto vzponov, ves čas je plezala ter si s tem nabirala plezalno in drugo kondicijo. »Nikoli se mi ni ljubilo zares trenirati, ker vedno izhajam iz tega, da plezam za užitek, trening pa mi ni užitek. In še vedno se držim tega principa. Na zadnji odpravi na Aljaski se je tudi pokazalo, da čeprav nimam take plezalne forme, kot stajo imeli Nastja ali Maja, saj sta obe splezali 7b+, preden smo odšle na odpravo, to niti ni tako pomembno. Bolj sta pomembni splošna kondicija in vzdržljivost. Mene sedaj rešuje kilometrina,« je smeje priznala Monika.
OTROCI PONOSNI NANJO, DRUŽBA MALCE MANJ
Ko so otroci v šoli, Monika izkoristi prosto dopoldne in gre v plezališče ali naredi kakšen krajši vzpon. »V glavnem vse poteka hitro, hitim sem in tja ter poskušam čim hitreje čim več splezati. Popoldan, ko pridejo otroci iz šole, so na vrsti razne aktivnosti, nakupi in še kaj.« Ljudje, ki ne plezajo, na Moniko pogosto gledajo z neodobravanjem in malo je takih, ki njeno aktivnost sprejmejo ali jo celo občudujejo. »Večina je zgrožena, ker sem mama s tremi otroki. Ker naj bi veliko tvegala. Vendar vsakemu rečem, da se počutim najbolj ogroženo, ko naredim toliko in toliko kilometrov ter se mimo mene ali ob meni vozijo taki norci. Toliko adrenalinskih šokov, kot sem jih doživela na cesti, jih med plezanjem še nisem,« je pojasnila Monika in nadaljevala, da družba ženske alpinistke še vedno bolj obsoja, še posebno, če ima ženska otroke. Zakaj je tako? »Večina individualnih športov ni nikoli tako dobro sprejeta kot skupinski, jaz pa sem se od nekdaj ukvarjala le z individualnimi športi. Skupinski me niso nikoli motivirali, žoge ne morem niti videti in sem antitalent za žogo,« je smeje povedala.Za to, da so ženske na tem področju bolj na udaru, je morda krivo tudi dejstvo, da je danes v Sloveniji malo žensk, ki bi plezale samostojno. »Ali so preveč ‘lene’, ali smo v manjšini, ali pa vse izhaja iz principa, da so podrejene. Veliko jih začne plezati, ker spoznajo kakšnega fanta in potem so druge v navezi. V vodstvu jih pleza zelo malo,« je razložila Monika. Nanjo pa so zelo ponosni njeni otroci Marko, Gregor in Alenka, ki že od malega spremljajo alpinizem in se jim zdi povsem logično, da gredo plezat tudi oni oziroma da gre njihova mama na odpravo. »To je del njihovega življenja. Ko me ves mesec ni, ne komuniciramo, ker me takrat pač ni in so tega navajeni. Tudi jaz se odklopim, sicer bi se lahko samo vznemirjala. Poleg tega vem, da so otroci v redu. Ko sem bila na Aljaski, so bili ves mesec pri očetu v Kanadi. In zelo so veseli, ko lahko potujejo. Alenka, ki ima deset let, je bila že desetkrat na drugi strani Atlantika,« je razložila Monika.
VSE SE VRTI OKOLI ALPINIZMA
Ljudje, ki ne poznajo alpinizma, se jim zdi ta neko nesmiselno početje. Moniki pa pomeni središče njenega življenja, okoli katerega se vse vrti. »Ko gledam življenje povprečnega človeka, se mi zdi živi dolgčas. Nekoč me je povabila mama Alenkine sošolke na rojstni dan, pa smo šle ženske v en lokal, v drug lokal in tako naprej. Na koncu sem se počutila že prav neumno in vse skupaj je bilo tako neumno, dolgočasno, ker ne veš, kaj bi se še pogovarjal. Vse se je vrtelo samo o tem, kakšno obleko, čevlje ali torbico si bodo kupile,« je kritično pripomnila in dodala, da ima tudi ona šibko točko, saj zapravi na tisoče evrov za opremo in odprave. »A mi je zato ostalo veliko lepih trenutkov. Obožujem samotne in neobljudene kraje, tam se počutim najbolje, tam sem najbolj srečna in alpinizem mi to omogoča. Čim manj je ljudi, tem bolj sem srečna,« je jasno poudarila Monika Kambič, v čem je smisel vsega, kar človek počne.
Katja Petrovec, foto: osebni arhiv
