Če nočeš tvegati, ostani doma

Nekje sem prebral, da ste alpinist, ki tvega razumno. Se strinjate s tem? Strinjam se s tem. Tako se je tudi meni vselej zdelo, da sem poskušal
tveganje, ki vsekakor obstaja, spraviti na minimum. Hkrati je treba
reči, da se ljudje, ki se ukvarjajo s takimi športi, včasih znajdejo v
položaju, v katerem ne moreš vplivati na to, kaj se bo zgodilo. To se
je letos zgodilo Francu Oderlapu. S stene je priletel kos ledu in ga po
naključju zadel. Tako kosi z gore letijo ves čas in običajno gredo mimo
alpinistov. Ali je razumno, da se človek odloči za te stvari? Jaz bi
rekel, da je potem najbolje, da ostaneš doma. • Zdaj za vas pravijo, da se vam niti tvegati ne da več, da imate raje »zanesljivo in varno plezanje«. Alpinizem je vselej povezan s tveganjem. Enkrat čez mejo, drugič v bolj
razumnih mejah. Malo je odvisno od posameznika. Če obvladaš stvari, v
katere se podajaš, je tveganje manjše. Glede na to, da se z alpinizrnom
še vedno ukvarjam, sedaj sem končal tudi šolanje za gorsko vodništvo,
ne morem reči, da tveganja ni. Je manjše, a vselej sem skušal biti še
bolj previden pri sorazmerno lahkih podvigih. Človeku takrat
koncentracija podzavestno upade in večina nesreč se zgodi ravno v takih
trenutkih. Ko je vzpon zelo težak, pa si prisiljen biti bolj previden.
Ko gre lažje, si misliš, saj bo. Se pa strinjam s tem, da sem si
spustil mejo tveganja, na katero sem še pripravljen. • Ne razlagate več, kam se odpravljate, a vseeno bi vprašal, kje plezate zadnja leta? Povsod po Evropi, po Alpah, v naših hribih, še vedno sem
opravljal solo vzpone, sicer lažje, to v narekovajih, saj se je bilo
nanje še vedno treba pripraviti, še zmeraj je treba biti popolnoma
skoncentriran. Nisem bil na himalajskih odpravah, saj preprosto nimam
več toliko časa, da bi tja lahko šel. Imam druge obveznosti, niti nimam
posebne motivacije.

• Je vrhunskemu alpinistu, ki je plezal po osemtisočakih, katera slovenska gora sploh še izziv? Večina javnosti vrhunski alpinizem pojmuje kot osvajanje osemtisočakov
ali najvišjih gora po celinah. A  to je zelo široko področje, tako kot
vrhunska atletika. Vzponi, ki jih naši fantje opravijo po Evropi, so
zato marsikdaj po krivici zapostavljeni na račun vzponov po drugih
celinah. Tudi ti imajo svojo specifiko, pomemben je vpliv temperatur in
višinska razlika, ni pa nujno, da so tehnično tako zahtevni kot kak
vzpon v Alpah. Nekako je to razumljivo, saj javnost tega ne pozna, a v
stroki je znano, kaj so vrhunski dosežki.

• Javnost morda gleda na številke? Osemtisočaki v Himalaji
proti štiritisočakom v Alpah. Zdi se tudi, da je Evropa kot celina že
preplezana, čeprav ni. In tudi nikoli ne bo. Ljudje imajo občutek, da je sedem ali osem tisoč
metrov višine nekaj za izbrance. A danes gorski vodniki pripeljejo na
Mount Everest ljudi, ki sami ne bi bili sposobni priplezati nanj. Za
normalnega hribovca lahko trdim, da ga lahko pripeljem na vsak šest
tisoč metrov visok vrh, ki tehnično ni preveč zahteven. Kot je pred
stoletjem morda veljalo, da se vsakdo ne more povzpeti na Mont Blanc,
danes na take dosežke gledamo precej drugače.

Normalnega hribovca lahko pripeljem na vsak šest tisoč metrov visok vrh, ki tehnično ni preveč zahteven.

• Kako pa gledate na turistični alpinizem? Nimam težav z njim. Razvoj takega alpinizma smo predvideli že pred
desetimi, petnajstimi leti. Nekoč so pri nas gore v Alpah zahtevale
ljudi, ki so si jih upali osvajati, kasneje je na vrsto prišla
Himalaja. Sedaj lahko ljudje, ki imajo dovolj denarja, najamejo vodnika
za pot na Everest. To se v Evropi dogaja že sto let. Mi malo zaostajamo
v razvoju takega turizma, a to je del alpinizma. • Malo vprašljivo je morda to, da si želijo na osemtisočake ljudje, ki telesno niso sposobni takih vzponov. To je res, a vsakdo ima željo doseči neki cilj. Nekdo, ki se je klatil
po naših hribih, si zaželi kaj več, najprej gre v Alpe, naslednja
stopnica so lahko Andi, ki so malo nižji, nazadnje pa pride Himalaja.
Res pa je, da so tam drugačne razmere. Do sedem tisoč metrov normalno
treniran, zdrav človek, seveda vajen hribov, ne bi smel imeti velikih
težav, če bi upošteval pravila aklimatizacije in poznavanje samega
sebe. Od te višine naprej je zgodba drugačna. Obremenitve so večje,
fizična pripravljenost mora biti vrhunska, tudi organizem mora biti za
to primeren. Večina turistov to morda jemlje preveč na lahko. V
Himalaji sem srečal ljudi, ki vzponov na osemtisočake niso bili
sposobni, a so to na srečo še pravočasno spoznali. Nekateri pa pridejo
do tiste točke, ko ne morejo več naprej, in tudi vrnitev je lahko
prezahtevna.

• Kako se odloči vodnik, ko ugotovi, da njegova stranka ne bo zmogla vzpona? S tem nimam izkušenj, prav tako ne drugi slovenski vodniki, razen morda
Tomaža Jakofčiča in Andreja Štremflja, ki sta sedaj nekoga privlekla na
Everest. To je zelo odgovorna naloga. Ko ugotoviš, da ne bo šlo, v
alpinizmu ne moreš preprosto stopiti s pločnika in iti nazaj. Vodnik se
mora pravočasno odločiti, kaj bo naredil. Tudi pri vodenju v naših
Alpah je tako. Sprejeti je treba odgovornost za stranko in jo
uravnotežiti z njeno željo, da doseže cilj. • Slovenci se imamo za narod planincev, zato je osvajanje slovenskih vrhov nekaj vsakdanjega, ne posebno zahtevnega. Hribi niso posebno zahtevni, poti so tudi dobro označene. Je sicer
nekaj vrhov, na katere ni nobenih označenih poti, pa niso tako
enostavno dostopni. Imamo tradicijo, a imajo jo vse alpske države,
Italijani, Avstrijci, Nemci, Švicarji ali Francozi niso nič drugačni.
Planinstvo je prav tako dobro razvito kot pri nas, zaradi večjega
števila ljudi še bolj. • Kako prisoten je pri plezalcu strah pred smrtjo ali vsaj pred padcem? Vas kdaj na gori zagrabi panika? Ne, nikoli. Če je koga kdaj to doletelo, potem ni človek za to. Mislim,
da o strahu pred smrtjo ne bi smeli govoriti. Jaz o tem nisem
razmišljal in mislim, da je z večino alpinistov tako. Nekje sem
prebral, da se vsi alpinisti, ki hodijo v Himalajo, zavedajo, da se
morda ne bodo vrnili. Zame je to zastraševalno, s tako miselnost jo se
ne morem strinjati. Na pot nisem nikoli odhajal z mislijo, da je to
morda moja zadnja odprava. Če se peljem v Ljubljano, obstaja možnost,
bom imel prometno nesrečo, a vseeno ne grem s to zavestjo na cesto. • Statistično gledano je vendarle precej večja verjetnost, da umrete na himalajski gori kot na gorenjski avtocesti. Ne vem, kakšno je povprečje za Slovenijo, upam, da ni več tako visoko,
kot je bilo včasih, ko so ceste vsak dan zahtevale žrtve. Vsi smo
potencialni kandidati, da se nam to zgodi, a ne vem, če kdo razmišlja o
tem, ko se usede v avto. Tudi ne vem, ali alpinisti odhajajo od doma z
zavestjo, da gredo morda v smrt. • Morda vsaj z mislijo, da toliko tvegajo? A ne zavestno. Ne morem si predstavljati, da bi šel v goro z mislijo,
kaj tvegamo Meja tveganja obstaja, in ko gre nekdo čeznjo, se lahko
samo vprašam, ali je normalen. Nikoli se nisem prepustil usodi. • Vam je žal za neosvojenim vrhom, nepreplezano smerjo? Ne vem, zakaj bi mi bilo žal. Danes tudi na te stvari gledam drugače
kot nekdaj. Vrhov je po svetu toliko, da jih v tisoč letih ne bi mogel
preplezati. Včasih smo se s kolegi pogovarjali in dejal sem, da mi je
malo ža!, da sem se vrgel v vrhunski alpinizem, ker če se ne bi bil, bi
morda lahko preplezal veliko več lažjih in dostopnejših smeri. A tako
razmišljanje ni smiselno, saj sem nekdaj stremel po ciljih, ki so me
pritegnili. Danes so drugačni. Nič pa mi ni žal. Na K2 sem bil blizu
vrha, a sem se obrnil. Ko sem takrat odhajal domov, sem si mislil:
»Škoda, pol dneva bi še zdržal, pa če bi se vreme obrnilo … « Pa kaj,
si mislim zdaj. Tudi na stvari, ki sem jih poče!, ne gledam s hudo
nostalgijo. Življenje je ena pot in na tej poti počneš vse živo, kar ti
je vešč in kar ti ni. Bolj se stvari v času odmikajo, manj so pomembne.
Takrat so mi res veliko pomenile, a nič več. Problem dela slovenskih
alpinistov je to, da se jim zdi, da bi morali drugi še ne vem koliko
časa govoriti o njihovih dosežkih. • Na Humarja je letelo precej očitkov zaradi velike samopromocije. S tem naj bi omadeževal alpinizem. Tomaž je v slovenski alpinizem prinesel novo dimenzijo, veliko medijsko
podporo. To mu je omogočil tudi napredek tehnologije. Ne vem sicer, ali
si je vselej žele!, da se stvari razpletejo tako, kot so se. Toliko ga
nisem poznal. Nazadnje sva govorila ob lanskem reševanju Dejana
Miškoviča in Pavla Kozjeka, ko je bil v odpravi tudi moj sin in smo
koordinirali reševanji. Ne morem pa konkretneje komentirati njegovega
pristopa. A tak je bil, in če se izpostaviš, vselej zbudiš pozitivne in
negativne odzive. Mislim, da je šla vsa stvar včasih čez mejo dobrega
okusa, a ne po njegovi krivdi, bolj zaradi medijev. Nekaterim je bilo
to všeč, pri drugih je zbudilo odpor. O omalovaževanju pa ni govora.
Alpinizem v bistvu ni tak, dogaja se daleč od oči javnosti. Sodobna
tehnologija ga je nekoliko bolj približala ljudem, a ne v največjih
višinah. • Humarja so, ko je v steni Nanga Parbata čakal na reševalce, novinarji lahko klicali po satelitskem telefonu. Dramatično je že bilo. A Tomaž bi se lahko tudi odločil, da se ne bo
pogovarjal. Nesprejemljivo s strani novinarjev pa je to, da ne vedo, da
v steni nikakor ne moreš napolniti baterije telefona, ki je lahko
življenjskega pomena. Komunikacija naj bo le najbolj nujna. Čudi me, da
je del javnosti to sprejel z zanimanjem. Poznam primer iz Chamonixa:
moj danes že pokojni prijatelj je tudi veliko tvegal z raznimi
smučarskimi spusti. Nazadnje je prišel z načrtom, ki je bil že na meji,
in poskusil je za sodelovanje pridobiti tudi medije. A dočakal je
splošno nasprotovanje svojemu načrtu, ljudje so ocenili, da je šel
predaleč in pri tem niso želeli sodelovati. Podobno kot s Humarjem je
bilo ob reševanju Miškoviča in Kozjeka; takrat so šle baterije
satelitskih telefonov zaradi novinarjev k vragu. • Omenili ste pokojnega kolega. Zdi se mi, da imate
alpinisti precej prijateljev ali vsaj znancev, ki so umrli mladi. Kdaj
razmišljate o tem? Pri vrnitvi z Jalung Kanga sem bil priča padcu Boruta Berganta. Videl
sem ga, ko je padal s stene. Mislim, da je pravzaprav umrl, da se ni
ubil pri padcu. Bil je tako izčrpan, da ni več mogel stati. Ko sem
kasneje razmišlja!, kaj bi še lahko storil- potrebovala sva še kakih 50
metrov do razmeroma varnega mesta, kjer sem nato prenočil – nisem
vedel, kako bi še lahko pomagal nekomu, ki je v takih razmerah
enostavno ugašal. Tisti trenutek to ni bil hud problem. Že prej sem
razmišljal, kako bi se odzval, če bi se ponesrečil soplezalec, in
vselej sem se spraševal, ali bi v takem položaju lahko zvozil. Ko je do
tega prišlo, sem lahko normalno reagiral. Vsa stvar je prišla za mano
kasneje. Enako se lahko jutri pripeti tudi meni. • Zdi se, da brez medijske podpore alpinistični dosežki v
slovenski javnosti nimajo več posebnega odmeva. Včasih je šlo skorajda
za dosežke nacionalnega pomena. To so bili drugi časi. Celoten sistem se je spremenil. Slovenija ima
tudi to posebnost, da je nekoliko manjša, zato smo imeli do alpinizma
drugačen odnos, a sedaj smo tudi v tem bolj podobni tujini, kjer so
alpinistični dosežki bolj lokalnega pomena. Vrhunski alpinizem ni
značilen samo v Aziji, je po vsem svetu, in če nimaš podpore medijev,
te ni. Je samo stvar odločitve posameznika, ali bo šel v navezo z
mediji ali bo vztrajal v anonimnosti. Ljudje smo nečimrni. Nekateri
ljudje morajo povedati, kje so bili in kaj so dosegli – bodisi zaradi
nečimrnosti bodisi iz potrebe, ker so za njimi sponzorji, ki si želijo
reklame. Če se greš stvari, ki zahtevajo denar, si prisiljen stopiti v
ta čarobni krog, ki se nikoli ne neha. Saj vem, tudi jaz sem bil del
tega in mi na koncu ni bilo več všeč. Zato sem iz tega tudi izstopil.
Od tebe zahtevajo vedno več. Pritisk sponzorjev je sicer prikrit. Ne
zahtevajo neposredno vzponov, a vselej te vprašajo po načrtih, in to se
nikoli ne neha. Noben alpinist ni bil nikoli dovolj plačan za svoje
tveganje, dobil je samo drobtinice, s katerimi se je lahko za nekaj
časa posvetil temu športu, si plačal stroške odprave. Nobeden od
alpinistov, vključno z Reinholdom Messnerjem in Britancem Chrisom
Bonningtonom, ni obogatel zaradi podpore sponzorjev. Večino denarja se
zasluži s knjigami. Omenjena sta imela na voljo tudi precej večji
jezikovni trg, kot ga imajo Slovenci. • Je pri nas zdaj težje dobiti sponzorje kot pred leti? Seveda. • So krive nesreče? Ne vem, mogoče. Letos je ta statistika res žalostna. Sedaj je zaradi
krize položaj še slabši, vprašanje je, ali sploh še lahko pričakujemo
podporo sponzorjev za večje odprave. • Nekdaj so šle plezat nacionalne odprave, sedaj se bolj zdi, da gre za vzpone posameznikov. Ni denarja za veliko ekipo. Spremenili so se tudi časi, in tak pristop
kot nekdaj ne deluje več najbolje. Danes je bolj primerno, da se zbere
skupina kolegov, ni nujno, da so vsi vrhunski plezalci, pomembno je, da
se razumejo in da se imajo dobro. Drugače je muka preživeti dva meseca
v šotoru z nekom, ki ga slabo poznaš, nazadnje ga niti videti nočeš
več. Hitro pride do trenj. Take odprave so bile vselej kritične in
pogosto je bilo slišati hude besede. Nazadnje ti ni všeč niti kolegov
način prehranjevanja.

Plezalci ves čas negodujejo, da ni denarja in pozornosti javnosti, a te težave poznajo tudi v številnih drugih športih.

• Bi imel Tomaž Humar več možnosti za preživetje, če bi na zadnjo odpravo šel z večjo spremljevalno odpravo? Tomaž si tega ni želel, šel je na pot tako, kot je bil zadnja leta
vajen. Podrobnosti niti ne poznam, a slišal sem, da so ga iskali na
napačnem kraju. Dobro je, da po stari hribovski navadi vsaj nekomu
poveš, kam greš, kdaj in kje se boš vračal. To delamo še pri nas v
naših gorah. Večina ljudi niti ni vedela za njegovo pot. Če nič drugega
bi vsaj vedeli, kje ga iskati. • Zaradi komunikacije je bilo največ vprašanj. Zavedati se moramo, da komunikacija ni tako enostavna, kot je pri nas.
Alpinist ima vsaj telefon, nekdaj ni imel niti tega. A če imaš v baznem
taboru nekoga, ki spremlja tvoj vzpon in sestop, je vse skupaj lažje.
Če bi ga iskali na pravem kraju, bi se vsa stvar morda drugače končala.
V švicarski ekipi so res vrhunski reševalci, a če ne vedo, kam …
Nekoliko je pripomoglo tudi vreme. Vem pa, da je komuniciranje lahko
res problematično. Ob Kozjekovem reševanju sem bil v stiku s sinom,
obenem pa sem lahko spremljal informacije, ki so krožile po medijih in
med ljudmi, in res čudiš se lahko, kaj se iz vsega naplete. Kaos. • Kako na tuje alpiniste gledajo povprečni prebivalci gora v Nepalu, Pakistanu, Južni Ameriki? Kaj pa vem, nikoli se nisem pogovarjal z njimi. Kaj si mislijo o nas?
Zanje je to malo neumno. Nosači in šerpe tega ne delajo iz veselja do
alpinizma. So med njimi tudi taki posamezniki, a večinoma to počno
zaradi denarja. Zanje so hribi božanstva, kamor se ne hodi. Zanje je
plezanje po gorah prenevarno. Morda si mislijo, da nismo najbolj
»gladki«. Smo jim pa dobrodošli, saj to zanje pomeni zaslužek. Vsi
imajo nekaj od tega, a tudi tam se stvari razvijajo. Pot proti baznemu
taboru za na Everest je zdaj kar turistična cesta. Enako kot v Alpah.
Okrog Everesta je danes tako, da nas, ki smo bili tam pred kakšnimi
dvajsetmi leti, kar šokira. V Himalaji sem bil prvič leta 1985, drugi
naši alpinisti še prej. Pogovarjal sem se s Stremfljem in Jakofčičem,
ki sta bila v zadnjem času tam. Kadar slišim njune zgodbe, se moram
nasmejati. Noro. Pa ne, da bi na to gledal zviška, češ kako je bilo v
naših časih. A vse to se bo še nadaljevalo. Nepalci imajo to za svoj
kruh. Morda nekaterim šerpam ugaja postavljanje rekordov po številu
vzponov na Everest ali hitrosti vzponov, a da bi šli gor iz lastnega
veselja? Ni možnosti. Vzpon na Everest je bil včasih čez spodnji del
ledenika, ki je precej nevaren in odprave so morale pogosto napeljati
svoje vrvi. Nepalci so ugotovili, da lahko to počnejo sami in
alpinistom računajo za vrvi – ena je za vzpon, druga za spust. Tujcem
na ledeniku naredijo tudi platoje za šotore, vse; čakam samo še, da na
južnem sedlu postavijo bivake. Češ, zakaj se vsako leto znova trudijo s
pripravo terena za šotore. Kolegi mi pravijo, da nisem normalen, da se
to ne bo zgodilo. Rekel sem jim, da če bomo še živi, se bomo še
pogovarjali o tem. Treba se je postaviti v njihovo kožo. Zakaj delajo
vse to? Zakaj imajo v baznem taboru pod Everestom točiIni pult,
internet, televizijo, celo kino in nočni klub? Ker je prijetno, ker so
ugotovili, da lahko še na ta račun nekaj zaslužijo. Zato tudi ne
pustijo drugim napeljati svojih vrvi, temveč jim zaračunajo uporabo
svojih. • Kako velik je ta bazni tabor? Danes potrebuješ okoli dvajset minut, da prehodiš ves bazni tabor. Je
pa postavljen na ledeniku, kjer ne moreš postaviti pravih poslopij. Če
bi bilo le malo podlage, ki se ne premika, bi bilo že danes drugače. Ne
bi več postavljali šotorov. In zakaj bi jih? Če se postavimo v kožo
človeka, ki si želi olajšati življenje, je to popolnoma razumljivo. To
počnemo vsi. Če ne bi, bi še danes živeli v jamah. A nekaterim se zdi
to nesprejemljivo. Ne vem, zakaj? • Iz plezanja v gorah, kjer ste v steni sami, ste padli v
tekmovalno plezanje v dvoranah, kjer na plezalca »vpijejo« gledalci.
Mar to plezalcev ne moti? Samo popravil bi vas. Od začetka sem se ukvarjal z vsemi vejami
plezanja, in prvo tekmo smo organizirali že leta 1988. Vselej sem
govoril, da mora alpinist za dobre vzpone v gorah tudi drugače
trenirati – danes to počnejo vsi. Sta pa dva različna svetova, ki ju ne
mešam. V športnem plezanju vidim predvsem šport, kjer tekmovalci niso
zrasli s hribi. Kot otroci so pri štirih ali petih letih začeli plezati
v dvoranah, gora pa ne poznajo niti ne vedo, kako je biti v steni,
odmaknjen od sveta. Vajeni so tekmovalnega stresa in navijanja.
Tehnično so zelo dobri plezalci, a vsi se ne bi najbolje obnesli v
drugačnih razmerah na gori. Morda zanje ni problem preplezati zahtevne
smeri v skalni steni, a v zimskih razmerah, v snegu, ledu, pri nizkih
temperaturah je to druga zgodba. V velikanski steni bi se prav hitro
izgubili, tudi je varovanje manj zanesljivo kot v dvorani, padci v
hribih so lahko usodni. Primerjati oba načina plezanja je težko, jaz se
temu raje izognem. • Slovenci se imamo za narod planincev. Zakaj ni športno plezanje bolj priljubljeno? Očitno potrebuje čas. Plezalci seveda ves čas negodujejo, da ni denarja
in pozornosti javnosti, a te težave imajo številni drugi športi. Mnogi
so petkrat starejši od športnega plezanja, ki se je razvilo iz
planinstva, zato dvorana s slednjim nima prave zveze. Rokometaši,
košarkarji, odbojkarji imajo vsak teden tekme, o katerih poročajo
mediji. Pri nas je tega veliko manj. Na najvišjem nivoju smo imeli
letos 13 tekem. Nismo še prišli tako daleč, da bi mediji poročali:
»Maja Vidmar se pripravlja tam pa tam, forma je dobra.« • O njej se sliši nekajkrat med letom in morda še ob koncu sezone na tekmi v Kranju. Letos so tekmo iz Kranja prenašali še na Kitajskem, drugje tega niso
imeli. Podobno je na drugih tekmah. Če poročamo, da je eden od naših
tekmovalcev zmagal na tekmi za svetovni pokal, a ne moremo priskrbeti
posnetka, potem ne pridemo daleč. Za slabšo prepoznavnost nismo krivi
samo v Sloveniji, tako je v svetu. Mi lahko naredimo prenos, pa to za
položaj športa v svetu ne bo prav nič pomenilo.

• Ko sta vaša sinova šla po vaši poti, vas je kaj zaskrbelo? Ne. Vedel sem, kakšno je tveganje, a vedel sem tudi, da človeka, ki se
za nekaj odloči, od tega težko odvrneš. O tem smo se resno pogovorili.
Moja sinova sta začela plezati v otroštvu kot dvoranska športnika. Za
alpinizem moraš najprej dorasti. Kot eden od staršev lahko otroku nekaj
priskutiš ali pa mu pomagaš z nasveti, znanjem, s skupnim plezanjem.
Odločil sem se za drugo pot, ker sem bil včasih sam na istem, starši so
mi branili plezanje, pa ni bilo boga, ki bi mi to preprečil. Po značaju
sem tak, da če si nekaj zabijem v glavo, vem, da ni možnosti, da me od
tega odvrnejo. Sinovoma sem pomagal, a obenem sem ju držal na verigi.
Dokler nisem bil prepričan, da nekaj obvladata, ju nisem pustil sama
naprej.

• Sta že kar uspešna alpinista. Da, za seboj imata že precej vzponov, a zdi se mi, da na plezanje
gledata drugače kot jaz. Mene je popolnoma prevzelo in v določenem
obdobju nisem počel ničesar drugega. S pokojnim Nejcem Zaplotnikom sva
bila sorodni duši in zelo veliko časa sva zapravila za plezanje. Takega
pristopa danes ne bi odobraval. Sinova nista tako zagrizena, imata tudi
druge interese, počneta vse živo. Zdi se mi, da imata bolj odrasel
pogled na to, kar počneta, kot sem ga imel v njunih letih.

• Bosta kdaj splezala na Lhotse? Ne vem, treba ju je vprašati.

Tekst: Marko Medvešek Foto: Primož Lavre in osebni arhiv Toma Česna