Dolomiti – ob letu osorej
Zagotovo za večino obstoji kraj, dežela, gora, kamor bi se vračal znova in znova. Zame so to zagotovo Dolomiti. Raj za pohodnike, motoriste, kolesarje ali čisto običajne izletnike. PD Kamnik si jih je tudi letos izbral za svoj cilj. Tudi letos v razmeram prilagojeni različici, z izhodiščem v Garniju Reutlingen, v Colfoscu. Prijeten družinski penzion, s prijazno lastnico, ki nas je vse dni pozdravljala v primorski različici slovenskega jezika.
Po vožnji skozi Avstrijo in Italijo se prvi dan za ogrevanje ustavimo malce pred smučarsko znano Cortino in se po ferati Giovanni Barbara podamo na pot Cascata di Fanes. Pot nas vseskozi vodi po mostičkih nad deročimi potočki, nad in pod slapovi in po prijetno mehkih gozdih tleh., tudi nekaj lažjega vzpenjanja po jeklenicah je vmes. Vode v tej s snegom bogati zimi resnično ne manjka. Vmes nas nekajkrat preseneti krajša ploha, a do parkirišča smo bolj ali manj suhi.
Glede na vremensko napoved na večernem sestanku obrnemo plan in se odločimo da Sass Rigais prihranimo za soboto, ko je vremenska napoved najboljša. S tritisočaki se pač ne gre šaliti. Tako se v petek podamo po atraktivni ferati (pravem bombončku, je rekel naš Miran M.) na dobrih 2900 m visoki Piz na Lech, ki je sosed veliko bolj znanega in temu primerno bolj obleganega Piz Boe. Del pešačenja nam prihrani žičnica, tako da se po krajšem dostopu opremimo za ferato in zagrizemo v steno, ki na daleč izgleda zares impozantno. Vstop, vsaj zame, ni lahek, a ko premagam blokado v glavi, gre z lahkoto. Skala je trdna, oprimkov veliko. Vmes preplezamo še dve vertikalni lestvi in se preko kratke horizontalne lestve podamo v lažji del poti. Že na grebenu pod vrhom se nam odpre prekrasen pogled na množico dolomitskih vršacev: Marmolada, Civetta, Pelmo, Antelao… Na vrhu za razliko od Piz Boe-a pretirane gneče ni. Čestitke, malica, počitek, fotografiranje in sestop v dolino. Pravzaprav najprej do koče Kostner na zasluženo pivo.
V soboto nas že zgodaj pozdravijo sončni žarki. Kaže, da nam v tretjem poskusu le uspe osvojiti Sass Rigais. Vožnja preko prelaza Gardena v sosednjo dolino do Santa Christine in z žičnico Col Raiser do izhodišča približno 2000 m visoko. Že sam pogled na greben našega cilja izgleda precej drugače kot prejšnji dan. Gora je videti krušljiva, polno je grušča. Ne vemo zagotovo, kako je s snegom, zato izberemo obratno pot vzpona od predvidene. Tu je jeklenic relativno malo, veliko je prostega poplezavanja in vsak korak zahteva dobršno mero previdnosti. Poti po grebenu proti vrhu ni in ni videti konca, a se končno vendarle pokaže luč na koncu tunela. Prostora na vrhu ni ravno veliko, a vendarle ravno dovolj za skupinsko fotko. Sledi sestop v globino po jeklenicah, ob srečevanju s planinci, ki se vzpenjajo na vrh po poti našega sestopa. Melišče, vmes dve snežišči, ki jih nekateri iz previdnosti obidemo, nekateri pa jih “presmučajo” in končno počitek na mehki travi med gorskim cvetjem. Obvezna hidracija pri koči, še krajši vzpon do postaje žičnice, spust v dolino in zaslužena večerja v Colfoscu.
Zadnje jutro nas za razliko od prejšnjih dveh ne prebudijo sončni žarki. Vrh Pisciadu, ki nas vsako jutro pozdravi iz okna, je zavit v temne oblake. A nikomur od nas štirinajstih ni žal, da se namesto v ferato Degli Alpini, odpeljemo naravnost domov. Trije dnevi so nam ponudili vse tisto, kar si lahko samo želiš. Vrhunsko ekipo, mnogo smeha in dobre volje, prave temperature in razglede, ki jemljejo dih. Seveda tudi nekaj modric, žuljev in polomljenih nohtov. A vse z namenom – doživeti to.
Ob analizi tur že na domačih tleh, se že krešejo ideje za prihodnje leto: Rosengarten, Pale si San Martino…ali pa kaj tretjega. Hvaležna za vsak trenutek preživet z vami ekipa.
Mira Kotnik
