Dušan Podbevšek

Planinski vestnik, maj 2009, št. 5, Habjan V., str. 18 – 19

V kakšnem spominu imaš odpravo Everest 79?

»Odpravo imam v lepem spominu. To je bila zame prva in tudi edina odprava v Himalajo. Zgodilo se je toliko novih stvari, vse mi je bilo zanimivo, novi kraji, novi prijatelji … Najbolj od vseh pa je bila seveda zanimiva sama gora.«

Na odpravi si bil najmlajši član. Se je bilo težko uvrstiti v moštvo?

»Res sem bil najmlajši. Verjetno sem bil izbran zaradi zelo odmevnega vzpona v kuloarju Druja, ki sem ga preplezal skupaj s Cenetom Kramarjem in Janezom Ažmanom. Vodja odprave je izbiral takšno moštvo, kjer smo posamezniki prispevali tudi drugačna, neplezalska znanja. Sam sem bil skladiščnik. V skladišču v Kliničnem centru smo dva meseca pakirali od jutra do večera, delali sezname, razporejali tovore, jih tehtali …«

Kako si se pripravljal na odpravo, si veliko treniral?

»Trenirali smo vsi, kolikor se je le dalo in kolikor smo utegnili. V glavnem sem plezal v Kamniških Alpah, veliko sem tudi tekel.«

Kako si se ujel s starejšimi, izkušenejšimi?

»V redu, ni bilo problemov, delali smo kot ekipa.«

Kako je potekalo opremljanje gore?

»Everest je res velika gora. Bilo je veliko garanja, hoje gor in dol. Goro smo neprenehoma opremljali, razpored ljudi je bil natančno določen, Škarja je to vodil zelo dobro.«

Odprava je trajala skoraj štiri mesece. Je bilo to zate dolgo?

»Če delaš štiri mesece, se včasih res vse skupaj kar vleče.«

S kom si bil v navezi?

»V spodnjem delu ni bilo formiranih navez, hodili smo v skupinah, višje pa so bile. Nekaj navez je bilo ‘nosilnih’, z izkušnjami, smo pa tudi kombinirali. Sam sem bil s Frančkom Knezom in Romanom Robasom.«

Sta se z Robasom, s katerim si bil v jurišni navezi, že od prej poznala in kako sta se ujela?

»Z Robasom se prej nisva poznala niti nisva skupaj plezala. Kot bolj izkušen je bil nekako vodja naveze.«

Kako si prenašal višino?

»Po treh dneh, ko smo prišli v bazo, sem zbolel in zamudil en teden. Tako sem stalno ‘lovil aklimatizacijo’. Ko sem bil drugič nad 7500 metri, je bilo že lažje. Na vzponu čez 8000 metrov nisem imel težav. Z Robasom sva prišla približno do višine 8350 metrov.« Si veliko razmišljal o vrhu? Te misel na vrh še kdaj prešine ali je to že davno mimo? »O vrhu razmišljaš, saj zato greš tudi tja. Če bi se vzpona z Robasom drugače lotila, bi imela več možnosti za vrh.«

Sta se z Robasom takrat zavedala, da sta tako blizu vrha?

»O tem smo stalno razmišljali, kombinacije so seveda bile. Vendar so nas čakala vedno nova presenečenja, ki smo se jim morali neprestano prilagajati.«

Kako je bilo tistega dne, ko sta imela z Robasom možnost za vrh? Je bilo težko sprejeti dejstvo, da nista šla v pravo smer in da bo treba nazaj?

»Pogoje za vrh sva imela, vendar se je žal drugače izšlo. Zjutraj sva se zamudila, ker sva zaspala. Plezala sva prepočasi, vmes sva se tudi varovala, potem pa sva še zašla v napačen žleb, desno namesto levo. Mislila sva, da bo prehod naprej, pa ga ni bilo, zato sva morala s stranskega vrha nazaj

dol. Ura pa je tekla. Potem sva preplezala levi žleb in naprej se je odkril lažji teren. Vendar se je izkazalo, da je do vrha predaleč, da bi tudi varno sestopila. Ker so bile za nama druge naveze, sva obrnila, morala sva namreč nazaj do tabora štiri. Če bi šla na vrh, bi lahko naredila težave še drugim. Na vrh bi verjetno lahko prišla, nazaj pa ne več, zato sva pač obrnila. Takrat sem mislil, da bo še druga možnost za vrh, zato ni bilo tako težko obrniti. Žal se je kasneje izkazalo drugače.«

Kako si sprejel dejstvo, da je bila odprava zaključena tako nenadoma?

»Zdaj, ko pogledam od daleč in s časovne razdalje, je vse bolj jasno. Vrh smo dosegli, nesreča se je zgodila in odprava je bila zaključena. Dejstvo je, da je bilo potrebnega za vsak naskok na goro veliko garanja tudi v nižjem delu, veliko nošnje materiala v zgornje tabore. Skratka, ni bilo enostavno.«

Kako gledaš na preplezano smer in na tak tip odprave z današnjega zornega kota?

»V današnjih časih si ne predstavljam več take odprave, danes bi bilo to težko ponoviti. Za take odprave je veliko preveč garanja. Čeprav je danes vse drugače, boljša oprema in drugo, vendar je smer še vedno velik zalogaj.« Kaj ti je dala odprava? »Veliko sem se naučil in dobil dragocene izkušnje. Na mnoge zadeve sem potem gledal drugače. Spoznal sem tudi, kako se obnašam nad osem tisoč metri.«

Kako to, da si po tej odpravi nehal z vrhunskim alpinizmom? S čim si se ukvarjal potem?

»Na odpravo za Lotse sem se še prijavil, vendar nisem bil izbran. Menili smo se tudi o odpravi v Patagonijo, potem pa je prišla devalvacija in je vse padlo v vodo. Približno takrat enkrat sem nabavil jadralnega zmaja in začel intenzivno letati. Plezal sem sicer še, vendar se z vrhunskim alpinizmom nisem več ukvarjal.«

Se boš udeležil letošnje spominske odprave? Si bil še kdaj potem v Nepalu?

»Ne, v Nepalu nisem bil trideset let. Na spominsko odpravo greva skupaj z ženo. Samo na treking, ne na sedemtisočak Pumori. Gotovo bom obudil tudi kakšne spomine na odpravo iz leta 1979 …