Gruh – knjiga s podobami za odrasle

Knjigo
je možno kupiti v Planinski založbi (Dvoržakova 9, p. p. 214, 1001
Ljubljana), naročiti po telefonu na številki 01/43 45 684 (Anica) ali
preko spleta na www.pzs.si (pod Trgovina)

Cena izvoda je 18,00 €

Pohitite! Natisnjenih je bilo samo 300 izvodov.

Odlomek iz knjige:»Za
alpinistično turo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki si
si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in
slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V
pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno
odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Če imaš v oprti pravilno
razmeščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo
vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed, v skrajni
kot koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s
sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kakšne žalostinke.
Učinek ne bo izostal. Iz oprte vzemi plezalnike, ki jih še počasneje
oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim
damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči.Brž ko si
obut, si prižgi pipo, ki jo mora vsak dober alpinist imeti. Nato
pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta
steno, ki sta si jo izbrala za cilj. Ne pozabi kazati z roko na steno!
Publika mora biti točno informirana. Posebno važno je to pri kočah, ki
razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana
garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali
vajin odhod v steno.«

In še pripis Franca Zupana:Gruh, narečno grušč: z gruhom posuta pot. Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS 2008Edo
Deržaj leta 1937 dokonča knjigo s podobami za odrasle s pomenljivim,
nenavadnim naslovom Gruh. Star je triintrideset let. Živi v Ljubljani
in je priljubljen pisatelj in ilustrator mladinskih slikanic ter
uveljavljen slikar krajinar. Podobe gora so na prvem mestu. Okroglo 10
let je minilo od njegovega težkega padca v Steni, ki se je zanj sicer
srečno končal, je pa spremeni njegovo življenje. Zelo verjetno bi bila
tudi ta knjiga drugačna. Je namreč odziv umetnika na vse tisto kar se
je njemu in njegovi soplezalki dogajalo po nesreči. Časopis Jutro je
takoj po dogodku takole obvestil svoje bralce: »Včeraj je s severne
stene Triglava padel učitelj Edo Deržaj. Je znan športnik, ki se je
posebej odlikoval v lahkoatletski sekciji SK Ilirija, poleg tega pa je
tudi navdušen turist in spreten smučar, skratka idealen ljubitelj
planin.« Očitno pa vsi niso bili tako naklonjeni »idealnemu
ljubitelju planin« kot naš novinar. Tekmovanje, male zamere,
ljubosumje, vse to je bilo del tedanje slovenske plezalne scene,
vključno z zmerjanjem po časopisih. Deržajeva zgodba, ki je istočasno
tudi zgodba o začetkih modernega slovenskega alpinizma, se je začela
leto dni poprej – 1926. Za osvežitev spomina: Dr. Klement Jug,
plezalec, ki je prisegal na moč volje in telesa, obvladal pa le
zastarelo plezalno tehniko, je takrat že dve leti mrtev. Postal je
sicer alpinistična ikona, toda težke prvenstvene smeri v severni
triglavski steni, tej prestižni areni Vzhodnih Alp, še vedno plezajo
nemški in avstrijski plezalci. Zgodovinska prelomnica je leto 1926, ko
mlada ljubljanska plezalka nove generacije Mira Marko Debelakova kot
prva v navezi  v enem zamahu prepleza novo direktno smer v severni
steni Špika in tako dve leti pred kolegi premaga psihološko oviro v
glavah. Slovenci smo tako dobili prvo prvenstveno smer zgornje pete
težavnostne stopnje, prvo turo velikega formata slovenskih plezalcev
sploh, ampak to oceno so zapisali šele predstavniki povojne
alpinistične generacije leta 1954. Leto dni po uspehu v Špiku se
Mira Marko Debelakova in Edo Deržaj lotita takrat vroče in še
nepreplezane smeri v severni steni Triglava,ki je kasneje dobila ime
»Skalaška«. Deržaju se odlomi klin, pade in se težko poškoduje po glavi
in plečih. Debelakova ga nekako ujame in uspe ji priklicati reševalce.
Dogodek kasneje sugestivno opiše. Vendar nekaj je bilo narobe. Tedanji
urednik Planinskega vestnika odkloni objavo. O vzrokih lahko samo
ugibamo. Dva velika alpinista in pisca Dr. Henrik Tuma in Dr. Julius
Kugy nista imela zadržkov. Dr. Tuma objavi članek o nesreči v svoji
knjigi »Pomen in razvoj alpinizma«, Dr. Kugy pa v svojem
reprezentativnem delu »Pet stoletij Triglava«. Lahko si predstavljamo,
kaj je tedanjo plezalsko druščino motilo pri Deržaju. »Krepak, slok
fant je glasen in samozavesten. Ob njem si lahko kar tiho, saj govori
za vso družbo sam« je zapisal o njem novinar Albert Širok. Star
triindvajset let je bil Deržaj,doma iz ljubljanskega šentpetrskega
predmestja, slovenski in državni prvak v tekih na 1500 in 5000 metrov
in v krosu, prvi na triglavskem smuku leta 1926. Ampak tu je še druga,
skrita plat samozavestnega mladeniča, ki so ga usodno privlačile gore,
šport, pisanje in slikanje, izredna občutljivost za vse lepo v naravi,
za barve, za tista razpoloženja, ki jih začuti in zna podoživeti in
izraziti z besedo, risbo in barvo le človek s posebnim darom. Obenem in
to je mnoge motilo, pa je imel Deržaj tudi nezgrešljiv občutek za
smešno plat navidezno dostojanstvenega in resnega, za ironično distanco
tudi do lastnega početja. Redka, silno redka poteza med tedanjimi
Slovenci! Padec v Steni je bil priložnost za obračun. »Gorje
tistemu, ki ni bil dovolj srečen, da bi se pri svojih plezalskih
podvigih za vedno umaknil s sveta. Dnevniki so prinašali strokovnjaška
mnenja izvedencev, ki so dokazovali nujnost tvoje smrti. Zopet drugi so
dokazovali, da bi se moral razmazati, če bi resnično padel, da torej
nisi padel, temveč le uprizoril teater, da se ti mora plezanje
policijsko prepovedati«, je zapisal. Kakorkoli, naveze Debelak – Deržaj
ne srečamo več v tekmi za velike nerešene probleme v Vzhodnih Julijcih.
Umaknila sta se v Karnijske Alpe, Mangart, Prokletije in Škotsko
višavje. Gruh je bil, tako zapiše Deržaj, skromen poskus, ki bo
morda nekaterim pregnal za kratek čas skrbi in temne misli. V njem je
ves Deržaj, tak kot je bil- občutljiv za lepoto gora, poetičen, pa spet
posmehljiv, toda nikdar žaljiv, vedno na nekem, lahko bi dejal,
aristokratskem nivoju. Za kakšno publiko je pisal, najbolje povedo
kritike kot je tale: »prav vsak bi z veseljem posegel po pristno
šaljivi knjigi« zapiše neki J. S. v Jutru, »ki bi ga za trenutek
razveselila, toda tak bolan humor odklanjamo. Take knjige naš čas ne
potrebuje in ne želi.« Prav zares, nekatere junake, ki nastopajo v
Gruhovih zgodbicah, je Deržaj strahovito razkačil, mnoge je knjiga
begala. Vse kaže, da je bil Deržaj mnogo pred svojim časom in prav zato
se mi zdi zamisel o reprintu Gruha dobra zamisel, saj tako ob Deržaju
ne bodo uživali samo lastniki tistih redkih originalnih, še ohranjenih
izvodov, ki so danes dragocenost. Gruh je pričevanje o plezalcu,
slikarju in pisatelju, ki nam je danes, po skoraj sto letih bližje kot
je bil svojim sodobnikom.