Izlet v Karnijske Alpe PD Kamnik 24. in 25. 8. 2024
Karnijske Alpe PD Kamnik 24. in 25. 8. 2024
Moja bera obiskov Karnijskih Alp je sila skromna. Pred leti sem se udeležila prve etape po Visoki karnijski poti, potem pa sem obiskala samo Veliki Koritnik in Konjski špik. In Ojstrnik, pred mnogimi leti. Zato sem se razpisanega izleta v Karnijce izredno razveselila. Tega pač ne smem zamuditi!
Izlet je bil prvotno načrtovan en teden prej, pa se je vreme tisti konec tedna sfižilo. K sreči je Saši uspelo prestaviti rezervacije v koči za teden dni kasneje in potem se je vse poklopilo – vreme, družba, prijetno prenočišče in obe zastavljeni turi.
Zanimanje za izlet je bilo izredno. Prvotno število 16 udeležencev je Saša povečala na 20, pa so kljub temu nekateri žal ostali praznih rok.
S petimi avtomobili smo se torej v soboto ob 5h zjutraj odpravili iz Kamnika. Pot nas je vodila skozi Trbiž , kjer smo zavili na avtocesto in jo zapustili pri Tolmeču. Nadaljevali smo skozi kraje Villa Santina in Ampezzo, za slednjim pa zavili na strmo cesto na prelaz Pura (Passo del Pura). Ko se cesta prevesi na drugo stran prelaza, smo kmalu zavili levo in po nekaj sto metrih prispeli na izhodišče.
Prostorno – in brezplačno – parkirišče je bilo izhodišče naše prve ture na Monte Tiniso.
MONTE TINISA je greben z dvema vrhovoma – vzhodnim in zahodnim (Cima est in Cima ovest).
Zahodni vrh, ki meri 2120 metrov, je za 40 metrov višji od vzhodnega. Naredili smo lepo krožno pot in najprej dosegli vzhodni vrh, se po razgibanem grebenu vzpeli do zahodnega ter se po drugi poti spustili proti izhodišču. Grebenska pot ima tudi svoje ime: Sentiero attrezzato De Monte Pascul.
Kaj reči o sami poti? Z eno besedo – čudovita! Nikakor lahka, pretežka pa tudi ne. Uporaba samovarovalnega kompleta je kar priporočljiva. Najlepši del je ravno prečenje z enega vrha na drugega. Greben je mestoma prav ozek in tudi prepaden. Večkrat se je treba spustiti v globoke škrbine in iz njih plezati strmo navzgor. Vsa ključna mesto so dobro varovana z jeklenico. Vendar še pred kakim desetletjem ni bilo tako in je bilo prečenje grebena veliko bolj adrenalinsko. Pokojni Igor Zlodej je nekje zapisal, da so z jeklenicami grebenu odvzeli ves čar. Morda res, ampak jaz sem bila kar hvaležna zanje.
Razglede so nam malo kvarile meglice, dobre volje in navdušenja pa nikakor ne. Najlepše pa je bilo to, da smo turo zmogli prav vsi in to brez kakršnih koli težav.
Prvo analizo ture smo imeli kar na parkirišču ob hladni pijači iz hladilnih torb (Sašino priporočilo smo vzeli izjemno resno) in sladkih dobrotah izpod veščih pekovskih rok naših članic in člana.
Sledila je še vožnja mimo jezera Sauris in ponoven vzpon čez sedlo Razzo (Sella di Razzo) do našega prenočišča – skromne, a prijetne koče Tenente Giuseppe Fabbro.
Prha in pivo – oboje je bilo več kot osvežilno, večerja pa skoraj preobilna, a zelo okusna. Tudi osebju gre vsa pohvala, bili so zelo prijazni. Saša, odlično si izbrala!
Naslednji dan po zajtrku smo se zapeljali dober kilometer nazaj do sedla Razzo, kjer je tudi pašna planina in gostišče. Za pohodnike je na voljo veliko – seveda brezplačno – parkirišče čez cesto.
Nedeljska cilja sta bila dva vrhova: MONTE BIVERA (2474 m) in CLAPSAVON (2462 m).
Pot nanju je precej lahka, a zato nič manj lepa. Predvsem pa smo imeli dih jemajoče razglede, za katere smo bili dan prej malce prikrajšani. Bilo pa je tudi vroče in ko so popoldne nebo občasno zastrli oblaki, smo občutili pravo olajšanje.
Tudi nedeljska tura je bila zastavljena krožno. Najprej smo se po napornem melišču povzpeli do sedla med obema vrhovoma. Od tam do vrha Bivere ni bilo več daleč. Na vrhu pa je bilo komaj dovolj prostora za vse nas in še druge pohodnike. Sledil je spust do sedla in vzpon na sosednji vrh Clapsavon. Ta pa je za razliko od Bivere zelo prostoren. Spuščali smo se po drugi strani gore in »zašpilili« krog pri bivaku Chiansaveit, od koder pa nas je čakal še enourni marš po makadamski cesti do naših avtomobilov. In zaslužene hidracije. Hja, v gostišču so morali kmalu zamenjati sod…
Čakala nas je kar dolga vožnja domov in vesela sem bila, da mi ni bilo treba voziti, ker se mi je že zelo dremalo. Ampak vožnja tudi užeja in zato smo se še enkrat ustavili tam, kjer Aljaž proti Triglavu gleda, Dani pa za žejna grla poskrbi in opravili končno analizo ture.
Soglasna ocena: čista desetka!
Turo je vodila in organizacijsko brezhibno izpeljala Saša Lindič, pri vodenju pa sta pomagala in skrbela za udeležence še vodnika Barbara Koželj ter Andrej Slak. Vsem trem en velik hvala. Do naslednjič!
Vladka Vremšak
