Keeekeeec! Kjeee siii?
… in dobre volje smo se planinci OŠ Stranje, petek 27., v zahajajočem soncu prav korajžno podali skozi gozd, ki se je že pripravljal na svoje spanje. Ravno smo še Sanje ujeli in na njenih krilih poleteli med stare grajske razvaline, ki so še nedolgo tu kraljevale. Zdaj pa na tem mestu stoji prijetna, topla in domača Grajska terasa, ki nas pogosto vabi med njene štiri stene, polne starih spominov …
Filmski večer, ki nam ga je Kamničanom, starim in mladim, ponudila, je bil kot nalašč za obujanje spominov na čudovita, brezskrbna leta. Kekec, Rožle ter Mojca pa na otroke iz ne tako davnih časov, ki so to lahko še bili navkljub veliki grozeči nevarnosti, ki se je takrat »podila« po gorskih gozdovih in prekrasnih cvetočih pašnikih, ter nabirala rož’ce, Pehti.
… kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog, če mu kdo nastavi zanko, ga užene v kozji rog …
Hm, mislim, da bi tale gospa Pehta danes služila mastne denarce v dolini. Kekec, Rožle in Mojca pa bi morda lahko pokukali izza ograde, samo do prve smreke, pa »bog ne daj« dlje brez spremstva, hja, pa še to le, če bi se jim seveda sploh še dalo …
No ja, da o coklah in drugi »neprimerni planinski opremi« raje ne izgubljam besed, ker očitno je le še ta v novodobnem obiskovanju planin ostala tako zakoreninjena vez s starimi časi …
… bistri potok, hitri veter, bele zvezde vrh gora, grejo z mano tja do konca, tega širnega sveta …
Stopili, mi primerno obuti, danes po planinski formi, smo v noč. Ne z baklami, s “čelkami” na glavi. Danes strumno vzeli pot pod noge, ker ono noč bilo je precej čudno. Listje. Šumenje. Žuborenje otroških ust. Zvezde nad nami, mestne lučke v daljavi. Gozd je zaspal. Zato smo se čisto potihoma poslovili in odšli s Kekčevo, dobro voljo v svet.
»Malce od spred in malce od uzad, je treba vzet vsako stvar, ravno prav iz vsake smeri!« In naj ta, »gliha« tudi našo pot …
Juheeej!
Srečno, Kekec!
Besedilo: Tinkara Skamen Šerkezi, mentor Planinskega krožka na OŠ Stranje
