Največji plezalec na svetu

Nakašima Ton

Povedal vam bom zgodbo o plezalcu z imenom Či Čang, ki je živel v eni izmed kitajskih pokrajin. Či Čang je hotel postati največji plezalec na svetu. Bil je izredno spreten, toda doseči je hotel popolnost. Končno je izvedel, da je največji mojster v deželi neki Vei Fei. O njem je šel glas, da se lahko povzpne čez povsem navpične gladke plošče, pa naj so še tako visoke. Videli so ga preplezati previse in žive skale, kjer ni bilo opaziti nikakih oprimkov. Či Čang se je napotil v oddaljeno pokrajino, kjer je živel Vei Fei in postal je njegov učenec.Mojster ga je obdržal pri sebi nekaj dni, potem pa mu je dejal, da bo nadaljeval s svojim poučevanjem takrat, ko se bo Či Čang odvadil mežikati. Či Čang se je vrnil domov in legel na hrbet pod statve svoje žene. Strmel je v pedal statev, ki je švigal mimo njegovega obraza in pri tem poskušal, da ne bi trenil z očmi. Dan za dnem se je uril. Po dveh letih je obdržal oči odprte tudi, ko mu je pedal izpulil trepalnico. Od tedaj ga niti sunki vetra, polni snega ali prahu, niti strele na grebenih niso mogle pripraviti, da bi trenil. Celo med spanjem je imel oči odprte. Ko je nekega dne opazoval polja svoje vasi, je pajek spletel mrežo med njegovimi trepalnicami. Či Čang je vedel, da je pripravljen in vrnil se je k mojstru.»To je šele prva stopnja,« mu je dejal Vei Fei. »Zdaj se moraš naučiti gledati. Vrni se k meni takrat, ko se ti bo tisto, kar je komaj zaznavno, zdelo jasno in ko se ti bo, kar je majhno, zdelo ogromno.Či Čang se je vrnil v svojo pokrajino. Na bregu reke je našel popolnoma zglajen kamen, ki ga je krasil le s težavo opazen lišaj. Doma ga je postavil k oknu, presedel dan za dnem na drugem koncu svoje sobe in se uril v gledanju. Dva tedna kasneje je lahko razločno videl lišaj. Kmalu se mu je pričel zdeti vse večji. Čez tri mesece je bil v Či Čangovih očeh velik kot cvet. Poznal je najmanjšo podrobnost na njem. Občudujoče je govoril članom svoje družine o osupljivi zapletenosti lišajevih listov. Letni časi so minevali. Komajda je to Či Čang opazil, če sploh je. Le ob redkih priložnostih je zapuščal svojo sobo. Vsak dan je njegova žena očistila kamen, da se ne bi kak prašek spustil tja in zmotil njegovo opazovanje. Proti koncu tretjega leta se mu je lišaj zdel velik kot drevo. Prvikrat je Či Čang odvrnil pogled od njega in si ogledal kamen. Zazdel se mu je razsežen kot ogromen blok. Planil je iz hiše: konji so se mu zdeli veliki kot gore, prašiči kot hribi in piščanci so bili kot grajski stolpi. Či Čang je odšel v plezalno šolo, kjer je bil nekdaj vadil in naletel je na gladko skalno ploščo, ki je še nikdar nihče ni preplezal. Najmanjše raskavosti na njeni površini so se tega dne Či Čangu zdele kot precejšnji oprimki. Z lahkoto je preplezal ploščo. Ne da bi še čakal, se je vrnil k Vei Feiu. Takrat je mojster priznal, da je njegovemu učencu uspelo.Tako je minilo pet let, kar se je bil Či Čang posvetil plezanju. Zavedal se je, da so od zdaj zanj vsi podvigi mogoči. Sklenil se je podvreči vrsti preskusov. Z lahkoto je začel premagovati nekatere izmed smeri, ki so bile nekdaj Vei Feieva posebnost. Nato jih je preplezal znova, noseč vrečo kamenja, ki je bila dovolj težka, da bi ga lahko vrgla na zemljo. Na glavo si je postavil skodelico, polno vode – niti ena kapljica se ni razlila. Teden dni kasneje je izbral previsno steno, tako razpokano, da je grozila, da se bo vsak čas zrušila. Začel se je vzpenjati z nizom zanesljivih in naglih gibov. Vsako skalo, ki jo je s kretnjo spravil iz ravnotežja, je z naslednjo kretnjo spet potisnil nazaj. Končno je Či Čang dosegel vrh stene, ne da bi sprožil en sam kamen. Vei Fei, ki je prisostvoval temu podvigu, ni mogel skriti odobravanja.Tistega dne je Či Čang spoznal, da ni ničesar več, kar bi se lahko naučil od svojega mojstra. Lahko bi se vrnil v svojo vas – nihče mu ne bi bil enak. In vendar ni bil zadovoljen. Obstajala je poslednja ovira – Vei Fei sam. Z grenkobo je Či Čang spoznal, da ne more biti največji plezalec na svetu. Enak je svojemu mojstru, ne pa boljši od njega. Oba sta še naprej plezala skupaj.Nekega dne, ko sta navezana skupaj plezala dolgo zajedo, je Či Čang varoval na polici, polni naloženih skal. Pod njim je plezal Vei Fei. Brez oklevanja je Či Čang porinil eno izmed skal v globino. Toda stari mojster je že dolgo videl v dušo svojemu učencu. Ta je bil, ne da bi opazil, nekoliko popustil varovanje. Vei Fei je spoznal, kaj se dogaja. V istem hipu se je obesil na vrv, zanihal daleč iz zajede, se izognil skali in se vrnil na isto mesto. Či Čang je nagonsko zadržal vrv, da ga Vei Feieva teža ne bi potegnila navzdol. Vrgel je še več skal, toda njegov soplezalec se je vsem izognil. Potem je izbral ostro skalno lusko, ki je presekala vrv. Vei Fei je ostal brez varovanja in izročen na milost svojemu nasprotniku. »Tokrat sem dobil,« je zamrmral Či Čang. Porinil je poslednjo skalo. Toda v trenutku, ko naj bi Vei Feia potegnila v praznino, se je ta pognal v eno gladkih sten zajede in se za kratek hip prilepil nanjo. Z roko je istočasno odrinil padajočo skalo. Ta je zavila s svoje poti, treščila ob steno in pri tem izdolbla drobcen oprimek. Vei Fei se je spustil nanj. Preden je Či Čang ugotovil, kaj se dogaja, je mojster dosegel dno zajede.Či Čang se je zavedel, da mu ne bo uspelo. Prevzelo ga je kesanje. Vei Fei pa je bil tako zadovoljen z mojstrstvom, ki ga je ravnokar bleščeče dokazal, da ni občutil nikakršne jeze zoper tistega, ki ga je bil hotel ubiti. Oba moža sta dosegla vrh brez vrvi in jokala sta, ko sta se objela. Vendar je Vei Fei spoznal, da je od tega dne njegovo življenje ogroženo. Nevarnost je lahko odvrnil le tako, da je obrnil Či Čangovo pozornost drugam.»Prijatelj moj,« je dejal, »vse svoje znanje sem prenesel nate. Toda niti ti niti jaz ne posedujeva poslednjega spoznanja. Če hočeš izvedeti več, moraš prekoračiti sedlo Ta Hsing in splezati na vrh gore Ho. Tam boš našel starega mojstra Kan Jinga, ki mu nikoli ni bilo in mu nikoli ne bo enakega v naši umetnosti. V primeri z njegovim znanjem je naše znanje znanje otroka.Či Čang je odšel takoj. Po mesecu dni težavnega potovanja je prispel do vrha Ho. Ustavil se je, sezul popotno obutev in obul svoje plezalne čevlje. Potem se je napotil proti puščavnikovi votlini. Kan Jing je bil zelo star mož. Njegove oči so bile izredno mile. Imel je upognjen hrbet, beli lasje pa so mu segali do tal. Tako star mož bi moral biti gluh. Či Čang se mu je približal in zakričal: »Prišel sem, da bi se prepričal, da sem največji med plezalci.« In ne da bi počakal na odgovor, se je pognal po marmornati previsni plošči, ki je zglajena od neurij visela nad vhodom v votlino. Ko je sestopil, je opazil, da se Kan Jing prizanesljivo smehlja. »To, kar si storil, je resnično zelo enostavno. Kaj je občudovanja vrednega pri plezanju po skali? Smer je tu, da jo sledimo, in plošča, da jo preplezamo. Pridi, naučil te bom nečesa boljšega.« Jezen, ker ni naredil nanj vtisa, je Či Čang sledil starcu do nekega sedla. Od tam je vodila pot do vznožja vrtoglave stene iz skal in ledu. Kan Jing se je lotil drobne poličke, ki je postajala ožja in ožja. Nad njo se je dvigal visok skalni zid, ostrugan od padajočih kosov ledu. Nad njima je pregrada serakov skrivala kos neba. Previsi pod njima so jima preprečevali, da bi videla vznožje stene. Kan Jing je napredoval brez omahovanja. Nenadoma je potegnil Či Čanga k sebi. S pošastnim hrupom se je velik del serakov zrušil proti njima in ju obdal z zdrobljenim ledenim prahom. Či Čang je spoznal, da ju je obvaroval neznaten previs in da bi ga brez Kan Jingove pomoči plaz odpihnil iz stene. S pogledom je za hip sledil padajočim ledenim gmotam. Praznina pod njim je dobila novo razsežnost. Polastil se ga je odpor, ki ga do sedaj še nikoli ni bil občutil. Toda Kan Jing je mirno zapustil zavetje previsa in nadaljeval. Polička je izginila. Ostal je ozek skalni rob, vzdolž katerega se je počasi pomikal. Pomislil je, da je bil storil prav, ko je preobul čevlje, preden je prišel do votline. Bosopeti Kan Jing pa je hodil v starih sandalih pred njim kot po stezi. Či Čang bi ob tem občutil ponižanje, če bi njegov duh ne bil zaposlen z nečim drugim. Obadva sta zapustila naključno zavetje pod previsom – toda ali je bilo zgolj naključje, da sta se v tistem hipu znašla tam – in nič ju ni več ščitilo. Či Čang je začutil, da se ga loteva negotovost. Če bi priletel en sam ledni blok, bi bil to konec, je pomislil. Nenadoma se je Kan Jing ustavil in se obrnil k Či Čangu: »Sedaj mi pokaži svojo spretnost! Poglej tisti previs pod pregrado serakov. Ravno dovolj je časa, da ga dosežeš, preden se bo sprožil naslednji plaz.« Či Čang je bil preponosen, da ne bi sprejel izziva. Zapustil je oprimke, na katerih se je bil ustavil in začel se je vzpenjati proti serakom. Toda komaj je z največjo težavo preplezal nekaj metrov, je nad seboj zaslišal pokanje. Naglo je splezal nazaj. Ne da bi se ustavil ob Kan Jingu, je dosegel zavetje previsa. Ena noga mu je začela drhteti in ni je mogel obvladati. Stari mož se ni premaknil in ga je smeje gledal: »Ledenik se ne premakne, kadar ni čas, da bi se premaknil. Vrni se sem gor in mi sledi!« Či Čang je ponovno preplezal prečnico. Plezala sta naprej, dokler nista dosegla mesta, kjer se je polička nadaljevala. Dovolila jima je obiti steber, ki se je poganjal v prepad. Kan Jing je dosegel raz tega stebra. Pred njima je silila v nebo krasna skalna igla. Samo dva raztežaja je bila oddaljena od plezalcev, toda prepad jo je delal nedosegljivo. Nad njima je ozki previsni greben stebra vzdrževal nad praznino krhke skupke skal. »Sedaj,« je dejal puščavnik, »mi dovoli, da ti pokažem pravo umetnost plezanja.« »Toda obut si samo v sandale,« je s slabotnim glasom dejal Či Čang. »Nikoli ne boš prišel čez te previse.« »Kdo govori o previsih? Najlepšim kretnjam je potreben najlepši vrh. Se ti ne zdi, da je tista igla vredna več kot steber, pod katerim sva ravnokar?« Či Čang je še enkrat pogledal v prepad, ki ju je ločil od igle, in ne da bi razumel, se je obrnil h Kan Jingu: » Ni grebena, ni stene, ki bi vodila na to iglo.« »Čevlji? Skala? Tako dolgo, dokler nekdo potrebuje podplate in skalo za plezanje, ne ve o tej umetnosti ničesar. Resnični plezalec ne potrebuje spretnosti, celo skale ne potrebuje.« Zdelo se je, da sega starec po nevidnih oprimkih. Čudovito natančne kretnje so se nizale druga za drugo. Či Čangu se je zdelo, da sliši komaj zaznavne udarce čevljev, ki niso obstajali, ob skalo, ki je ni. Potem je videl Kan Jinga, ko je stopil na vrh igle. Spoznal je, da je priča najvišjemu prikazu umetnosti, v kateri hoče sam zablesteti z vsem srcem. Devet let je s starim puščavnikom preživel na gori. Nihče ni nikoli izvedel, kakšnim strogostim se je pokoraval v teh letih. Ko se je vrnil v svojo vas in prišel domov, so bili vsi presenečeni nad tem, kako se je spremenil. Nič več ni bil odločen in prevzeten kot nekdaj. Njegov obraz je bil lesen in brez izraza kot obraz slaboumneža. Njegov nekdanji učitelj Vei Fei, ki je izvedel, da se je vrnil, ga je obiskal. Na prvi pogled je razumel: »Zdaj vidim, da si postal velik plezalec. Odslej nisem vreden, da bi se navezal za teboj.« Prebivalci pokrajine so sprejeli Či Čanga kot najboljšega alpinista v deželi. Z nestrpnostjo so pričakovali podvige, ki bodo potrjevali njegovo mojstrstvo. Toda Či Čang ni storil ničesar, da bi zadovoljil njihovo pričakovanje. Ni se več vrnil k stenam, ki jih je nekdaj obiskoval. Celo plezalni čevlji, ki jih je bil prinesel pred devetimi leti, rekoč da bodo orodje njegove slave, ga niso več pritegnili.Onim, ki so pritiskali nanj, naj pojasni svoje ravnanje, je z naveličanim glasom odgovoril: »Poslednja stopnja besede je molk. Poslednja stopnja plezanja je ne plezati.« Najobčutljivejši so dojeli, kaj je hotel povedati in občudovali so ga. Številne pa je premotilo njegovo brezizrazno lice, zdel se jim je preveč enostaven. Odhajali so, ne da bi razumeli, zakaj uživa tako priznanje. Okoli njega so se začele spletati različne zgodbe. Gnane od ljubosumja zavistnih ljudi ali pripravljene izrabiti zavist drugih, so pripovedovale, da se je bil Či Čang naučil na gori Ho vseh peklenskih umetnij in da niti ptice selivke nočejo več leteti nad njegovo streho. Nasprotno pa so plezalci, prepričani o Či Čangovem vrhunskem znanju in o njegovi sposobnosti brez primere, zatrjevali, da zlega duha, ki bi strašil v njegovem domovanju, ni. »Bog plezalcev je,« so dodajali, »ki prihaja obiskovat dušo Mojstra in se pogovarjat o zaslugah nekdanjih slavnih plezalcev.« Či Čanga vse te govorice niso zanimale. Polagoma se je staral. Na njegovem obrazu je zbledel poslednji izraz. Nobena zunanja sila ni mogla več zmotiti njegove ravnodušnosti. Tako močno je bil uglašen s skrivnimi zakoni vsemirja, tako daleč je bil od negotovosti in nasprotij snovnega sveta, da na večer svojega življenja ni več ločil med »jaz« in »on«, med »to« in »ono«. Množica čutov je zanj izginila. Njegovo oko bi lahko ravno tako bilo uho, njegovo uho nos, njegov nos usta. Štirideset let po svoji vrnitvi z gore Ho je Či Čang mirno zapustil ta svet kot dim, ki se razprši po nebu. V vseh teh letih ni bil niti enkrat omenil umetnosti plezanja niti se ni dotaknil skale. Pravijo, da je malo pred svojo smrtjo obiskal prijatelja, ki je živel v razkošnem domovanju. Ko je prestopil prag, se je zazrl v okvir vrat iz klesanega kamna in vprašal svojega prijatelja: »Povej mi, prosim te, iz katere snovi je narejen ta vhod?« Takoj nato pa, ko je v hodniku opazil gorske čevlje svojega gostitelja: »Kako nenavadni čevlji! Le čemu bi lahko služili?« Prijatelj je bil osupel, ko je videl, da se Či Čang ne šali. Obrnil se je k mojstru in si ni mogel kaj, da mu ne bi s tresočim glasom dejal: »Resnično moraš biti največji mojster vseh časov, da si pozabil, kaj je to kamen in kaj so pripomočki za plezanje!« Pravijo, da so v dneh, ki so sledili, slikarji te pokrajine zavrgli svoje čopiče in da so se umetniki sramovali, če so jih videli z orodjem njihove umetnosti.

Iz knjige Svet Zena prevedel Matija Maležič, objavljeno v prilogi Dela, 23. novembra 1974 in ponatisnjeno v Alpinističnih razgledih, št. 17, 1987.