Naši vodniki nikoli ne mirujejo, saj vedno nekaj raziskujejo …
Bilo nas je deset in veseli smo bili Jasne in Mete iz PD Matica, ki sta se nam pridružili. Prijeten mi je bil ta občutek, kako hribovske izkušnje ljudi povezujejo, združujejo, …
Najprej na avstrijsko stran v dolino Rož. Povzpnemo se skozi mehek gozd do koče Bertahutte, kjer se nam je Kepa pokazala v čisto drugi podobi. Njene severne padajoče stene ji tvorijo piramidasto obliko in na hrbtu ima veliko zeleno fliko. Ves greben, kjer vodi naša pot, se kaže tu pred nami, zato brž, brž, saj greben nas vabi, vabi…!Do tam, kjer bila je zelena flika, nismo rabili štrika…Na najbolj izpostavljenem mestu, ko poplezavati smo začeli, so naši vodniki: Saša, Andrej in Miro, za našo varnost poskrbeli. Veter pihal je kar močno, zato dobro primem se za skalo, previdno stopam… Hrbte ponovno poravnamo, zopet zremo na avstrijsko stran v dolino, kjer se v zeleni barvi lesketa Baško in Vrbsko jezero. Še čisto malo, ko naše poplezavanje se konča, saj zagledamo na vrhu križa dva. Nad nami oblačen je pokrov, ki Kamniške planine nam zakriva, zato pa Zahodne Julijce v vsej lepoti nam odkriva…
Sestopali smo po markirani poti, prečkali nekaj krušljivih grap in že sedeli pred isto kočo kot zjutraj, prijetno klepetali in zopet zrli v tisti, zdaj »naš greben« in fajn se je zdelo vsem …
Za vse nas bil lep je dan, vodniki hvala vam!
Besedilo: Agata Košenina
