Občasno smo se tudi mi malo pasli, enkrat med malinami, višje med borovnicami

Hitro po začetku poti smo začutili težo ruzakov in se podali po makadamski poti. Iskali smo našo predvideno planinsko pot, vendar zaman. Mimoidoči so nam povedali, da iskane poti že precej let ni več, in morali smo prilagoditi naš pohod. Kar je pomenilo, da smo prvi dan dlje hodili ter naredili več višinskih metrov. Hodili smo mimo pašnikov, ter se precej strmo vzpenjali. Delali smo postanke za osvežitev z vodo, tudi pri potokih, ki smo je v sončnem vremenu precej porabili. Skupina se je sprva tesno držala skupaj, nato pa iz dneva v dan razpadala, se na novo razdelila, tako, da smo bili včasih razpeti par 100 metrov drug od drugega. Popoldne smo hodili po planini, kjer so se pasle krave in še svizce smo uzrli. Sledil je še klanec navzgor in prišli smo do gorskega jezera Wolayersee. Za ovinkom pa smo zagledali našo prvo kočo. Namestili smo se po sobah, in se odpravili na večerjo. Povrnili smo si moči ter se pogovorili o načrtih za drugi dan, ko smo nameravali osvojiti Hohe Warte ali Monte Coglians – odvisno s katere dežele gledaš na goro. Zbudili smo se v lepo jutro, pojedli zajtrk in se odpravili. Zvečer so vodniki sklenili, da se vsi skupaj na vrh povzpnemo po lažji zavarovani poti. Pod steno smo si tako nadeli pasove in samovarovalne komplete. Plezanje je bilo krasno, pot se je vila navzgor, ponujala obilo lepih oprimkov, jeklenic in lestev. Po ferati nas je čakal še vzpon na vrh. Počasi in varnih korakov smo dosegli razgledno točko, kar 2780 metrov visoko. V sončnem dnevu smo se ozirali naokoli, iz nahrbtnika nabrali kaj za pod zob ter se posedli po skalah. Skupina dvajsetih pohodnikov je tako kar zasedla najvišjo goro Karnijskih Alp. Na vrhu smo se še slikali, tako bomo izlet pomnili daleč v prihodnost. Sledil je spust z gore v dolino. Tokrat smo se odpočili v gostišču Untere Valentinalm na 1200m, kamor smo prišli ravno v času večerje. Da smo na hrano laže počakali, smo si privoščili še pivo, raje dva. Koča nas je presenetila z bogato ponudbo, med katero je bila tudi savna, sicer trenutno uporabljena kot skladišče, in vroči tuši. Porazdelili smo se po skupnih sobah, nekaj jih je prespalo tudi v dvoposteljnih. Večer se je razživel, govorili smo drug čez drugega in delili tudi izkušnje s poti. Hoja je naredila svoje, nismo dolgo vztrajali pokonci in se raje preselili v spalne prostore. Zadnji dan smo imeli v načrtu prečenje in spust v dolino. Šli smo mimo jezer, eno je bilo zeleno, ter po pobočjih, posejanih s kravami, gor in dol. Občasno smo se tudi mi malo pasli, enkrat med malinami, višje med borovnicami. Kar naenkrat se je naša kolona, kot na ukaz, ustavila in se okrepila s sladkimi gozdnimi sadeži. Zgodaj popoldne, nas je, skladno z vremensko napovedjo, dohitel dež. Sprva je res le rosilo, potem pa začelo deževati. Obleki smo se v nepremočljive vetrovke in palerine in postali kolona barvnih palčkov. Proti koncu smo prispeli na makadamsko pot in upali, da je vozniku avtobusa uspelo pripeljati čim više. Naše noge so bile kar težke, nahrbtniki pa malo manj. Nato smo zagledali avtobus in se v dežju hitro vkrcali. Vsa sreča, da smo na eni koči dobili domačo salamo, ki je v kolobarčkih začela krožiti med potniki. V zadnjem delu so jo rezali in potem je šla od rok do rok, do jedcev. Našel se je tudi kruh, naredili smo male sendviče, in opomogli smo si od poti. V dolini smo se ustalili pri kombiju, v katerem smo pustili stvari za preobleči. Kar pod streho železniške postaje smo odvrgli mokra oblačila in nadeli suha. Veselje ob dobri turi smo sklenili s kroženjem domačih tekočih okrepčil, ki so nas pogrele. Nazaj grede smo si v Dovju privoščili še kavo ter pivo in pot končali v Kamniku. Ob slovesu smo ugotovili, da nam je bilo skupaj lepo, ter da podobe vzpone zlahka ponovimo.Besedilo in fotografije: Andrej Slak