Obisk najvišjega slovenskega vrha

Priprave

Nervozen hodim po domači hiši in razmišljam kaj vse bom pozabil doma. Aleš je ravnokar sporočil, da sta z Ivanom na poti. Skrbi me, da ne bom pripravljen, pa še prejšnji dan sem se hvalil, da imam že vse nared. No, večer se je malo zavlekel.

Zvonec. Pa mi je le uspelo. Čez nekaj minut je prisedla še Saša in šestčlanska družina iz Laškega, ki smo jo spravili kar v hladilno skrinjo. Pot v Kals pod vznožjem najvišje slovenske gore je hitro minila. Najbrž zato, ker sem jo prespal. Vsak na svojem koncu parkirišča smo v miru pripravili nahrbtnike. Čas nas ni priganjal, vreme pa kljub oblačnosti ni kazalo slabega. Pripravljeni smo se ozrli za ciljem in on, sam Veliki Klek, je raztegnil oblake ter nam pokazal svoje južno rebro – Studlov greben.

Stüdlehütte

Na poti smo se vsak po svoje zapletali v pogovore in ta je do koče Studle hitro minila. Ura je bila sedem zvečer in minilo je šest ur od kar smo se odpeljali iz Kamnika. Ivan je hitro opravil rezervacije in že je bil čas za večerjo. Odlični in obilni večerji smo dodali pivo in v miru čakali Francovo skupino, ki se je odpravila dobre tri ure za nami. Večer se je zavlekel v pozno uro njih pa od nikoder. Na koncu smo le obupali in odšli spat. Zjutraj smo bili vsi nared. Ana, Marjana, Marko in Franc so prenočili v zimski sobi in se nam zjutraj pridružili pri zajtrku. Preden sem do konca zložil nahrbtnik sem še preveril kako nam kaže vreme. Nekoliko sem bil presenečen, ker so napovedali, da bo ta dan še vzdržalo. No, rahlo pršenje nas ni ustavilo. Štirje smo se odpravili naprej. Sneg se je začel na 3000 metrih. Novega snega je bilo kar precej. Tako sem se pred ledenikom odločil, da se s Sašo naveževa na vrv. Počasi sva sledila Ivanu in Alešu.

Che sera, sera

Kmalu smo stopili na greben. Prva dva sta nadaljevala nenavezana. Midva pa sva naredila kratek postanek z oblačenjem. Pridružili so se nama tudi drugi. Navezana sva stopila na greben. Kmalu za nama so vstopili tudi ostali. Zmršeni od dežja, ki nas je močil z vetrom smo en drugega brez besed spodbujali v nadaljevanje. Prave zimske razmere so nas spremljale. Ko smo prišli do spoznanja, da sneg vzpon celo poenostavi smo izravnali držo. Greben je izredno dobro opremljen. Na najtežjih mestih so celo napeljane fiksne vrvi. Vreme se je umirilo. Nehalo je deževati in skozi oblake nas je pogledalo sonce. Žal pa se ni dalo izogniti razmočeni in požlejeni skali. Razmišljal sem kako krasen mora biti greben v soncu, če se že tako nihče ne pritožuje. Ko sem tako razmišljal sem ugotovil same dobre lastnosti dane situacije. Ena od njih je ta, da je greben sicer izredno obljuden mi pa smo praktično sami. Ravno se pohvalim, ko za vogalom srečam Marjano, ki piha v premražene roke. Vsak alpinist se kmalu navadi tudi na to. Na tako imenovanem Frühstücksplatzu sta se Aleš in Ivan odločila za krajšo malico. Njuno prehranjevanje je očitno vplivalo tudi name oziroma na tisto, kar prehranjevanju sledi. Greben je postajal vedno bolj izpostavljen moji gibi pa vedno bolj togi. Pravijo, da tja cesarji hodijo peš nisem pa še slišal, da bi kdo tja plezal. No, slišal sem že marsikaj, vendar o tem nisem uspel razmisliti. Potem pa … in tako sta se Aleš in Ivan komaj ognila ekološki katastrofi. Nekaj čas nismo kaj dosti govorili. Najbrž zaradi onesnaženja in redkega zraka.

Vrh

Nadaljevali smo proti vrhu in se kar naenkrat zaleteli v križ, ki kaže vrh najvišje gore Avstrije, Grössglocnerja oziroma Velikega Kleka, v višini 3801m. Zaleteli pa se nismo le v križ, ampak tudi v trumo čeških planincev, ki so v gosjem redu okupirali greben. Zadovoljni s časovnim izidom in izboljšanjem vremena smo si Aleš, Ivan in moja soplezalka Saša privoščili daljši počitek. Ostali štirje so vrh dosegli nekoliko prej in so bili sedaj že v sestopu. Ogledali smo si okolico, ki se imenuje »megla«, naredili nekaj arhivskih fotografij in se obrnili v sestop. Z Sašo sva se hitreje prebila skozi trumo planincev na Mali Klek. Dobro zasnežen greben je omogočil hitri sestop do Adlesruhe. Tam sta naju dohitela Ivan in Aleš. Ko smo se spuščali po zadnjem dobro zavarovanem plezalnem odstavku na ledenik, ki vodi proti Stüdlehütte, smo zagledali ostale člane naše male ekspedicije. Pridno so racali čez ledenik. Nekoliko smo pospešil naš tempo in že smo si segli v roke.

Sreča

Resnično smo bili zadovoljni z izkupičkom dneva in lahko bi nam bilo žal, če bi nas tisti dež obrnil domov. V Studlu so nam postregli s pivom in soncem. Posedeli smo še za trenutek in se počasi poslovili od našega velikega gostitelja Velikega Kleka.

Res lep je ta gorski svet.

Vedno iste poti so vsakič tako drugačne.

Marko Petek