Pajkova streha in kovinski zamašek od piva

Ko smo splezali lažje smeri smo se napotili v težje v sektor Pajkova streha. Ko smo prišli tja smo bili veseli, da ni bilo več vode, kot pozimi. Takrat je bilo v jami, ki se imenuje Grad, celo jezero. Mivka v jami je bila le še malo vlažna. Nato smo videli goloba duplarja, ki je letel pod stropom. Večino ljudi, ki se namenijo plezat, živali sploh ne zanimajo. Po mojem se ne bi smeli tako obremenjevati z rekordi, ampak kdaj pomisliti tudi na tiste skrite stanovalce sten, ki jih je v Ospu zelo veliko. Zdaj pa naprej k opisu dneva.

Zaradi vlažnosti stene nismo mogli plezat težkih smeri. Nam je pa zato ostalo več časa za raziskovanje mivke z detektorjem kovin. Našla sem zelo zanimivo in pomembno odkritje: kovinski zamašek od piva. Očitno ga lastniki niso vzeli s seboj, ker je bil pretežek. V jami sem splezala dve smeri, Žan pa nobene, ker je bil malo bolan. Ko smo končali s plezanjem smo šli na naš tradicionalni tek Osp – Ankaran. Danes smo šli precej počasneje kot po navadi, ker je bil, kot sem že omenila, Žan rahlo bolan. Med potjo je bilo vreme zelo primerno za tek, ker ni bilo ne prevroče, ne premraz. Med potjo na Tinjan smo videli kolonijo gosenic Borovega Prelca. Nato smo dosegli vrh Tinjana, kar je pri tem teku najtežje. Po vrhu Tinjana se namreč začnemo spuščati. Med potjo tečemo tudi mimo vasice, kjer nas je napadlo nekaj podivjanih čivav. Nato smo po še nekaj ovinkih po cesti prišli v dolino. Tam nas po navadi ustavi semafor, zato imamo tam nekakšen počitek. Potem se začne ponovni tek v klanec. Povzpeti se moramo na Hrvatine. Na poti tja pridemo na kolovoz, ki pelje mimo kmetije in vinogradov. Tam se konča tudi kolovoz, ostane pa zelo lepo urejena steza. Od tam se s tekom zelo hitro pride do Hrvatinov. Na vrhu Hrvatinov je vas.

Najprej smo tekli po pločniku, pozneje pa smo se začeli spuščati po stopnicah, ki vodijo do ceste. Cesto smo prečkali in se začeli spuščati po precej strmem klancu. Naprej smo tekli mimo kmetije, kjer so konji, psi, purani in verjetno še kaj. Tam smo zatekli v gozd in tam smo že vedeli, da smo blizu cilja, ker to pot že dobro poznamo. Ko se je gozd končal smo prišli na asfalt. Tam smo morali kmalu zaviti v neko ulico, katere konec ima stopnice, ki so nas pripeljale do cilja. Tam smo se raztegnili, šli na večerjo v restavracijo in se veseli odpeljali domov. Besedilo in fotografije: Ajda Auersperger