Peter Mežnar – nagrada za življenjsko delo na področju alpinizma posmrtno

Hitro se je uvrstil med najperspektivnejše slovenske alpiniste in bil s tem deležen tudi nekaj podpore pri prvih obiskih zahodnih Alp. Tako je pozimi 93/94 opravil za tisti čas zares odličen zimski vzpon v Britanski smeri v Grandes Jorasses. Kultna smer mu je dala polet in z obiski Zahodnih Alp je nadaljeval že poleti, ko sta z Joštom uspela v Bonatijevem stebru Druja. Pozimi sta se preizkušena soplezalca odpravila na velikopotezno zimsko turnejo, a sta ob dotedanjem strmem tempiranju odličnih vzponov dobila lekcijo, ki v nekoliko blažji obliki vsekakor koristi vsakemu alpinistu na nadaljnji poti. Podcenjujoč smeri sta vstopila v Mrtvaški prt v severni steni Grandess Jorasess v nestanovitnem, mrzlem vremenu in celotna zgodba se je sprevrgla v alpinistično dramo, iz katere sta se izvlekla s hudimi ozeblinami, a na koncu brez večjih zdravniških posegov. Kljub temu je Peter že poleti odšel v Tien Šan kot član kadrovske odprave. Tam je pokazal svoje mojstrstvo tudi na višini. Edini se je vrnil domov tako z vrhom Khan Tengrija (6995 m) kot tudi s prvenstveno smerjo v steni Troglava (5510 m). Od tu poti nazaj skoraj ni bilo več. Od takrat je bil Peter odprtih rok sprejet na vsako alpinistično odpravo, na katero se je prijavil. Tudi doma je v teh letih opravil celo vrsto težkih prostih ponovitev in prvenstvenih smeri poleti in pozimi, v skali in ledu. Še danes ostajajo neponovljena Petrova prosta plezanja Katarze v severni steni Planje, Zajede v Široki peči in Vizije v južni steni Planje. Popolnoma se je predal alpinizmu in odprave v tuja gorstva so bile na prvem tiru. Na t. i. odpravi treh vrhov v zahodni Nepal leta 1996 sta z Maticem Joštom opravila odličen prvenstveni vzpon v steni Nampe (6755 m), naslednje leto sta z Grego Lačnom preplezala novo smer, imenovano Tretji svet, v steni drzne in legendarne andske gore Cayesha (5721 m). Izredno težka ledna smer je verjetno eno najbolj spregledanih slovenskih dejanj v tujih gorah. Naslednje leto je prišel na vrsto prvi osemtisočak, Daulagiri (8167 m). Brez težav se je Peter povzpel tudi na tega, kot član takrat osrednje slovenske odprave. Njegova, lahko bi rekli premišljena brezkompromisnost, popolna predanost ciljem, izredna fizična pripravljenost in plezalna nadarjenost so kazale na himalajskega plezalca svetovnega formata. Leta 1999 je odšel s slovensko odpravo v Tibet in s Tomažem Jakofčičem sta bila prva na vrhu Gjačung Kanga (7952 m) prek severne stene, v alpskem slogu. V dneh pred tem je Peter kot prvi stal še na Zero piku (6700 m) in po novi smeri na Siguang Riju (7322 m). A na nočnem sestopu z vrha Gjačung Kanga je drobna napaka botrovala padcu prek odloma na vznožju stene. Hujši pretres možganov in hude ozebline so Petra zaustavile na njegovi strmi himalajski poti. Pozneje se je popolnoma predal mladi družini, ženi in trem sinovom. Alpinistične odprave so prišle v senco, a alpinizem nikoli. Kljub precej manjši, a zelo stalni intenzivnosti je s težkimi smermi doma in tudi vzponi v tujini, kot so Gogna v Marmoladi (2003), Heckmaierjeva smer v Eigerju (2007), Rebuffajeva smer v Pelerins (2011), še vedno ohranjal stik s kakovostnim alpinizmom. Dolgo časa je vodil Podkomisijo za vrhunski alpinizem pri KA PZS. Bil je znan kot mož z zelo trdnimi, a pravičnimi stališči. Neomajnost pri funkciji, ki je med drugimi razdeljevala takrat dokaj velika finančna sredstva vrhunskim alpinistom, ni bila najbolj priljubljena. A pri pravovernih je Peter takrat samo še pridobil na ugledu.Bil je tudi dober pisec in kritik. Dolga leta je sourednikoval Alpinistične novice. Pisal je lepa, z drobnimi poznavalskimi podrobnostmi ožarjena besedila. V njih je dodal najpomembnejše, kar lahko strokoven pisec naredi; osvetli kakovost dejanja s svojimi merodajnimi očmi. Tega danes v našem športu manjka. Vsakdo piše samo o sebi in svojih dejanjih in zato so vsi prvi, pa čeprav na vasi. Peter ni hvalil vsevprek. A to ne zaradi nevoščljivosti, temveč zato, ker je zelo dobro vedel, kaj je cvet in kaj plevel. Tako je tudi lani napisal čudovito besedilo v čast Tonetu Škarji ob prejemu nagrade za življensko delo. Tonetu, s katerim so si navzkriž prišli skorajda vsi slovenski alpinisti, vsaj nekje v času njihovega največjega egocentričnega naboja. Redki so uspeli obdržati pravo razmerje do velikega človega. Peter je bil med njimi.

Vsa ta leta od zadnje alpinistične odprave se je Peter predajal družini, delu, tudi plezanju in drugim športom, a nekje zadaj je vseskozi tlela tista neizprosna, brezkompromisna alpinistična nrav, spala je in čakala na priložnost. Nekaj zadnjih let se je zaman poskušal izviti iz tako ljubega objema varnega družinskega življenja. Dokler ni lansko poletje res šel. A ne na kako lahko, morda celo treking goro. Ne, odšel je na prav tako ali celo bolj avanturistično alpinistično odpravo, s težkim ciljem in zahtevno logistiko kot pred petnajstimi leti. Brez polovičarstva, tako kot je znal le on. A nekje sta z Alešem nekaj spregledala in morala oditi.

Zanj ne bi mogli citirati himne gorečega mladostnega žara »Bolje en dan lev kot celo življenje ovca«. Zato ker je bil Peter vedno lev. Po vihravi mladosti se je sicer umiril, včasih celo zadremal, a ga je sila, ki ji ne poznamo izvora, poklicala na ponoven lov, ki je bil žal usoden. Mnogo prekmalu, a Peter bo prijateljem in znancem vedno ostal v spominu kot moder, neustrašen alpinist in dober, pravičen človek!

Tomaž JakofčičFoto: Vladimir Habjan