Še zadnjega lupčka na lička in adijo starši

In res nas je pot zanesla v Bohinjsko Belo, v vojaško območje Mačkovec, tik ob reko Savo Bohinjko. Že prvi pogled na taborni prostor nam je obljubljal super teden, super dogodivščine in res se je tako zgodilo. V nedeljo so počasi začeli »kapljati« otroci. Še zadnjega lupčka na lička in adijo starši. Čakal jih je teden dni doživetij, samostojnosti, borbe za prostor v zbrani družbi. Prva preizkušnja je bila že takoj. S kolesom v vas Bohinjska Bela, do vojašnice in vojakov, od katerih smo prostor najeli. Vročina ni popuščala, sonce je dobro žgalo. Prihod nazaj v tabor. Takoj smo preizkusili prostor za kopanje in ugotovili, da boljšega kot hladna reka res ni. Skok v vodo in takoj se je lažje dihalo. Zvečer nekaj spoznavnih iger in prvi dan je bil že za nami.Ponedeljek, naš cilj pa Planina Talež in Tolsti vrh z najmlajšimi, starejši pa so pot nadaljevali do Babjega Zoba. Pot je bila ves čas gor – dol, zato nas je dodobra utrudila. Vendar nam je razgled na Blejsko jezero vse poplačal. V taboru nas je čakalo slastno kosilo, potem pa hitro v avtomobile in ob Bohinjsko jezero, v center Triglavskega narodnega parka, kjer so nam povedali veliko novega, zanimivega. Seveda smo si privoščili kopanje v Bohinjskem jezeru, kjer smo dodobra razbili mir dopustnikov ob biseru naše narave. Ampak tako pač je, ko otroci pridejo na kopanje. Torek. Oglejmo si Blejsko jezero še malce od bližje. Z vrha Male in Velike Osojnice. Starejšim pa to ni bilo dovolj. V taboru so zajahali kolo, se peljali do vasi Bohinjska Bela, od tam peš do Galetovca in Hotunjskega vrha. Na Zatrniku pa je Simon že čakal ekipo s kolesi. Tako so se spustili do tabora, kar je bila še posebej prijetna izkušnja. Popoldne smo naredili kartice za starše: »Dragi starši, imamo se super. Zakon je.«

Sreda, dan počitka, dan za plezanje. Še dobro, da so v ekipi izkušeni alpinisti in vodniki, da otroci izkusijo tudi lepote plezanja v naravni skali. Letos tudi malce bolj adrenalinsko, saj sta Matej in Goran naredila žičnico na vrtoglavi višini 30 metrov nad tlemi. Otroci so nekaj časa oklevali. Ironično, ampak žičnico je prvi preizkusil najmlajši udeleženec tabora – 4 letni Tristan. Za njim so se z največjim veseljem in mešanimi občutki nad prepadom peljali tudi ostali otroci. Vsi so bili zelo pogumni.

Četrtek. Starejšim je budilka zvonila že ob 5:00, saj so se odpravili na Veliki vrh. Navdušenje ob vrnitvi je kar vrelo iz njih. »To moramo še kdaj ponoviti!« so vpili. Mlajši so ravno tako »pošlatali« jeklenico in stopali po klinih in lestvi. Na poti iz doline Draga do planine Preval jim je bilo to omogočeno. In tudi oni so bili navdušeni nad izbiro ture in lepotami ozke soteske. »Kolk je tuki lepo!« je rekel Joža in mi smo le prikimali. Popoldan smo se preizkusili tudi v ročnih spretnostih in pletli zapestnice za spomin na čudovite dneve v naravi, med prijatelji.

Petek. Ta dan so otroci najbolj čakali. Zjutraj so se preizkusili v orientaciji, šlo jim je dobro. Ampak sledilo je nekaj, kar jih je navduševalo še bolj – PAINTBALL. To je bilo pa res zakon. Po prihodu s »fronte« niso mogli skriti navdušenja. S svojim veseljem so navdušili tudi vodnice, ki so se po žensko odpravile na strelišče. Predstavljate si lahko, da je bilo slišati veliko cviljenja. Ampak zabavali smo se pa res vsi. Popoldan smo si ogledali še kraško jamo – Jamo pod Babjim Zobom. Iz pekleniskih 32°C smo se ohlajali na svežih 8°C, kolikor jih premore kraška jama. Čudovit zaključek tedna, da se je spočila tudi duša, saj smo občudovali stvaritve narave. Zvečer je sledil krst, krst vseh novih, otrok in vodnikov. To so bila presenečenja. Dobili smo nove planince in z njimi nova imena: Hitra mravljica, Sitna reč, Gorski krt, Gorski grmiček…in še in še.

In prišla je sobota. Starši so prišli po otroke. Otroke, ki so bili drugačni. Drugačni zaradi izkušenj, ki so jih doživeli. Vsak pa je bil zagotovo korak bližje k samostojnosti. Naredil je še enega izmed testov, ki jih piše veda, ki se ji reče ODRAŠČANJE. To je vsekakor šola za življenje.In potem gredo stvari nazaj na svoje tirnice. Vsi gremo domov in furamo svoja življenja dalje. Ampak smo tudi mi, vodniki, bogatejši zaradi tega tedna, ki smo ga preživeli v družbi vseh skupaj. In če je ekipa tako dobra in složna, kot je naša, je teden še toliko bolj sladek in prijeten. Na taboru smo sestavljali »dream team«: Vlasta in Matej Bizjak, Urška in Marko Petek, Barbara in Simon Berlec, Tadej in Mojca Trobevšek, Šerkezi in Ravnikar Matjaž, Katja Mlakar ter Goran Turudić. Srečno in se vidimo spet drugo leto!Besedilo: Vlasta BizjakFotografije: Simon Berlec

Projekt so omogočili:

Tabor Vesele Gorice je potekal na tabornem prostoru Slovenske vojske v Bohinjski Beli, od 29. 7. do 4. 8. 2018.

Vodniki PZS, Turno kolesarski vodniki, Gorski vodniki in ostali sodelujoči:• Marko Petek,• Vlasta Bizjak,• Barbara Berlec,• Matej Bizjak,• Simon Berlec,• Urška Petek,• Katja Mlakar,• Goran Turudić,• Mojca Trobevšek in• Tadej Trobevšek.Za vzorno urejen finančni del je poskrbel Marjan Kobav. 

Kuhinja (Matjaž Šerkezi in Matjaž Ravnikar)