Tomaž je dajal vtis, da bo vedno preživel

»Odprl sem mu Himalajo, ko sem ga vrinil Šraufovi odpravi na Ganeš leta 1994,« je zapisal Tone za Planinski vestnik, »in sedaj sem ga srečal že po tem, onkraj možnosti še kakega pogovora – metulj je za vedno odletel. Kaj je iskal, kaj je našel in zakaj je umrl, je skrivnost, ki jo je odnesel s seboj.«

Gospod Škarja, lani ste izdali knjigo o Kangčendzengi. V njej ste zapisali: Takrat je bila to le bleščeča bela gora, čista in prazna, čakajoča, da nanjo napišemo svojo zgodbo. Je v gorah še vedno toliko romantike?

Zdaj se na cilje gleda tudi s športnega stališča in gora, na katerih bi se še pisale klasike, je razmeroma malo, če pa so, so najzahtevnejše. Kangčendzenga, njeno vzhodno in južno pobočje, ostaja nepreplezana. Nekdaj je bilo izjemno težko priti v Himalajo, za nas Slovence in Jugoslovane pa sploh, ker smo bili bolj zaprti. Imeli smo malo denarja in premišljevali smo celo o tem, da bi kar sami tri tedne daleč (in nazaj) nosili svojo opremo. (Smeh.) Seveda je bilo to neizvedljivo. Plezalcev je zdaj mnogo več kot včasih, a tistih pravih pustolovcev, kot na morju morskih volkov, jadralcev po oceanih, ni prav nič več.

Pred kratkim ste se vrnili s trekinga v Nepalu. Kako je bilo?

Šel sem se preizkusit, spomladi sem imel namreč težave s srcem. Odpravil sem se malce niže kot sicer, do višine dobrih 4000 metrov, in ugotovil, da sem kar v redu za svoja leta. (Smeh.) Odpravil sem se pod južno steno Anapurne in kar precej pogovorov, misli namenil ravno Tomaževemu zadnjemu himalajskemu vzponu pred dvema letoma, ko je bil v njej.

Kdaj ste izvedeli za njegove težave?

Dvanajstega novembra, ko sem na internetu prebiral novice. Najprej sem mislil, da gre za kakšno staro zgodbo, potem pa spoznal, da se mu to dogaja tukaj in zdaj. Poklical me je Viki Grošelj in razložil, kako se razvijajo stvari, prosil me je, naj bom stik med Nepalci in Švicarji, da bi se ti gladko uskladili. Vse je potekalo brez težav.

Izrečenih je bilo veliko domnev, da so bili nepalski reševalci prepočasni in premalo izkušeni. Je očitek upravičen?

Ne. Zelo so se potrudili. Organizator nepalske reševalne akcije Ang Čering je pripeljal šerpe celo izpod Everesta, da so šli na ogledni polet in tudi plezalno iskanje. Kdaj točno pa so poklicali na pomoč Švicarje, ne vem. Vsa korespondenca je potekala dvanajstega, takrat je bilo izdano tudi potrdilo, da bo Humarjevo podjetje plačalo reševanje, kar je bila garancija, da krijejo vse stroške reševanja. Tomaž Humar ne bi umrl v enem dnevu, če bi si samo kaj zlomil. Njegovo razmeroma hitro slabljenje, to, kaj vse ga tare, njegove besede, naj pridejo s »sodom«, če ga bodo že reševali, ker da bo ležal vodoravno, je nakazovalo, da je to njegov zadnji vzpon. V Himalaji ljudje niso pripravljeni na helikopterska reševanja, iz baznih taborov že, a visoko na gori si z njimi ne morete nič pomagati. Ko premišljujem o vseh teh Slovencih, ki so se poslovili v Himalaji, vem, da niti pri enem od njih ne bi mogel posredovati helikopter. Mnogi ostanejo na gori, ker ne morejo ponje. Pri Tomažu pa je helikopter trikrat igral veliko vlogo. V Daulagiriju, na Nanga Parbatu in zdaj.

Kaj je bila vaša prva misel ob njegovi smrti? Dajal je vtis nesmrtnega, h goram poklicanega.

Nisem ga imel za nesmrtnega, vseeno pa so se mi dogodki, kot so se razvijali v tistih dneh, zdeli neverjetni. Bil je človek, ki je dajal vtis, da bo vedno preživel. Potem pa je prišla realnost. Več kot 50 let že hodim v hribe, bil sem reševalec in vem, da se lahko zgodi vsakomur. Umrlo je že veliko alpinističnih legend.

Kaj se dogaja alpinistu, ki ne ve, ali bo umrl ali preživel?

Ko sem padel v Triglavski steni, sem naredil vse, da bi kljub hudi poškodbi izplezal. Takrat ne premišljuješ o smrti, temveč le o tem, kako se boš rešil. Spet drugič preprosto sprejmeš stvari. Ko sem mislil, da bom morda umrl – v Himalaji me je zasul plaz, dolgo sem drsel po ledenem pobočju – sem najprej pomislil na to, kaj bom s svojo smrtjo naredil domačim. Izjemno presenečen sem bil nad tem, da sem ravno tja uprl vse svoje misli.

Bo tudi Tomaž Humar dosegel posthumno slavo kot Nejc Zaplotnik, ikonični alpinist, ki je bil leta 1979 prvi Jugoslovan na Everestu?

Težko prerokujem, a vseeno ne verjamem. Če ste brali Tomaževe izjave, ste lahko spoznali, da se je veliko bolje prilagajal okoliščinam, bil je pragmatik. Šampanjec mu je ugajal ravno toliko kot cepin, nikoli ni bil kmet, ki bi mu kdo potisnil v roke napačno orodje. V vsaki vlogi je bil pristen. Bil je igralec, plezal je kot maček. Po tej plati je bil fenomen. Nejc Zaplotnik pa je bil idealist zgodbe, ki jo je napisal sam in ji je sledil. Kdo ve, kaj bi bilo z njim danes. Gotovo pa sta bila oba s Tomažem preprosta človeka.

Kako pa bi si razlagali nespoštljive komentarje ljudi, ki so spremljali Humarjevo reševanje? Od kod hudobna privoščljivost?

Slovenci namesto da bi se poslušali, vedno vržemo drugega na drugi breg, da bi vanj lahko metali kamenje. Ne vem, od kod to izvira. Gotovo iz pohlevnosti, stoletnega hlapčevanja – ko se hlapci prerivajo za dobro besedo pri gospodarju. Pri Slovencih je bilo vselej tako, da tisti, ki so zrasli, nikoli niso bili dobrodošli. Mislimo si, da si moramo biti vsi enaki, in če si nismo, moramo drugega spodrezati; kajti ne moreš se raztegniti, da bi bil višji, lahko le pomanjšaš drugega. Med komentarji je morda le vsak dvajseti zapisal besedo podpore. To sta nevoščljivost in privoščljivost, ko ti ne gre. Ko pa taista oseba umre, se pretakajo solze. Ta shizofrenost je odsev stanja družbe in res ne vem, kako bi ljudem razložili stanje tako, da bi razumeli. Pollak je rekel: Najlepša dežela najslabših ljudi.

Kako bi si razlagali Tomažev zadnji stavek: Džagat, ta je moj zadnji?

Da po tem ne bo mogel več govoriti.

Ali alpinist ve, kdaj je konec zares blizu?

Da. Prepričan sem, da je Humar umrl povsem miren, spravljen s svetom in s seboj.

Kako to veste?

Bil si je zvest, vedel je, v kaj se spušča. Njegova značilnost so bile tvegane ture. Zavedal se je, da je to tvegana igra, tudi ruska ruleta. To je bila čudna gora. Trudim se razumeti, zakaj se je je lotil. Ne bi mu prinesla posebne slave, spet bi rekli, da je šel nekam, kamor ne bi šel nihče drug. Nevarna gora. Lepa, a nevarna, ta Langtang Lirung.

Sprašuje: Nika Vistoropski