»Tukaj je lepo pa daleč se vidi!«

S temi besedami je nek preprost pastir odgovoril Johannesu Frischaufu, avstrijskemu profesorju, alpinistu in pravemu zaljubljencu v Kamniško-Savinjske Alpe, na vprašanje, kaj ga je gnalo na vrh gore, namesto da bi bil spodaj pri živini.

Preproste in hkrati tako globoke besede! Zato smo si jih izposodili za naslov letošnjega literarnega natečaja, k sodelovanju pa povabili učenke in učence osnovnih šol kamniške občine.

Natečaj smo načrtovali že v letu 2020, vendar nam je pandemija za dve leti prekrižala načrte. Letos nam je uspelo.

Z veseljem in hvaležnostjo se spominjamo likovnega natečaja, ki smo ga izpeljali leta 2019 in ga kronali z dobro obiskano razstavo v prostorih Občine Kamnik. Letos so otroci namesto čopiča vihteli peresa (ali pa so jim prsti brzeli po tipkovnici), sadove njihovega truda pa imamo zdaj pred seboj.

Mladi so naša prihodnost na vseh področjih in planinstvo ni pri tem nobena izjema. Zelo si želimo ohranjati vezi, ki so se stkale med PD Kamnik in osnovnimi šolami naše občine, jih negovati in nadgrajevati. Odziv je bil letos sicer manjši, zato pa so prispevki nadvse prisrčni in iskreni, med njimi se najde tudi kakšen pravi literarni biser. Prepričajte se sami.

Še enkrat iskrena hvala vsem mladim avtoricam in avtorjem ter mentoricam Evi Arh, Katji Bodlaj in Mojci Volkar Trobevšek.

Vladka Vremšak, Odsek za promocijo

Hribi

Hribi so tam,
kjer se gozd konča
in skalovje prične.

Hribi so tam,
kjer narava pride
in dolinica odide.

Cilj je vrh brez bedne doline.

Ko na vrh prideš veš,
da višje še lahko greš.

S. S. in M. V.

PLANJAVA NAM JE DALA VETRA. IN MEGLO.

Bilo je zgodaj zjutraj. Pred sabo smo imeli dolg dan. Že dan prej smo vse pripravili, ker smo vedeli, da bo dolga tura. Ko smo prispeli v Kamniško Bistrico, sem jo zagledal, Planjavo.

Oprtali smo si nahrbtnike in se podali do Jermance. Tam smo hodili naprej in nad sabo zagledali jeklenici. To je tovorna žičnica, ki pelje na Kamniško sedlo, je rekel moj oči. Hodili smo naprej in ves čas videvali naš cilj. Kmalu smo prispeli V Klin. Tam smo malo popili in si odpočili. Nato pa smo zavili v Repov kot. Pod nami se je vil majhen potoček. Pot se je začela vzpenjati. Nekaj časa smo hodili po gozdu in nato prišli na odprto. Kako lep razgled! Nad nami se je dvigala Planjava, za nami Kamnik in Mokrica v ozadju, pred nami pa trofeja Zeleniških špic. Še malo in prispeli smo do čudovitih tolmunčkov. Spet v gozd in končno smo imeli malico. Nadaljevali smo pot in moj brat je prosil očija, naj ga naveže na vrv, da ne bi padel. Mami je vzela vrv in oči je brata navezal okoli pasu. Nato je še mene vprašal, če me naveže, toda odklonil sem. Čez nekaj časa smo prišli do brezpotja. Hodili smo proti desni in začeli malo plezati. Nič takega. Naenkrat pa se je pred nami pojavila manjša navpična stena, ki jo je bilo treba preplezati. Ko smo jo preplezali, se je od nekod pojavila megla. Nič kaj gosta, vendar megla. Pot nas je vodila v grapo, ki jo je zastirala meglena zavesa. Mi pa smo rinili po grapi navzgor, proti Srebrnemu sedlu. Tako strah kot takrat, me ni bilo še nikoli. Ko smo končno prišli na markirano pot na sedlu, se ni nič videlo. Dva, mogoče tri metre pred sabo. Malo pod vrhom je moj brat skoraj zdrsnil v prepad, vendar se je na srečo ujel.

In končno vrh. So rekli, da je tukaj lepo, pa da se daleč vidi. Ja, če ne bi bilo megle! Na žalost ni bilo lepega razgleda. Odtisnili smo žig v knjižico, malo popili, pojedli in pričel se je spust proti Kamniškemu sedlu.

Spuščali smo se po klinih in jeklenicah in megla je kmalu izginila. Ozrl sem se proti vrhu, ki je bil še vedno v megli. Prišli smo do ravnine in spet se je odkril razgled, še lepši kot prej. Videl sem že marsikaj, kaj takega pa še ne. Celotne Kamniške Alpe in ljubljansko kotlino. Strmo smo se spustili do poti zraven prepada. Ozka, komaj za nogo. Takrat pa moj brat reče, da ga tišči lulat. Že se hoče spustiti z jeklenice, a na srečo ga oči zaustavi. Prispemo do široke poti, kjer se lahko ustavimo in brat se polula v prepad. Ko je ta kolobocija za nami, nadaljujemo in čez nekaj časa prispemo do Kamniškega sedla. V koči si privoščimo zasluženo malico. Ko pojemo, se proti Pastircem spustimo kar po melišču. Pridemo v Klin, kjer se pohecam, če gremo še en krog. Jermanca je končno tu in naš izlet je pri koncu.

Doma razmišljam o izletu. Najraje bi kar napisal, kam sem šel in kaj sem tam doživel. Začnem pisati in ko končam, si ogledujem svoje delo. Všeč mi je. Upam, da je tudi vam!

T.T.

Dobra odločitev

Nekega dne na začetku zime smo z družino šli na slapove. Preden smo šli, sem bila zelo vesela, ker je na sliki izgledalo zelo lepo. Ko smo že nekaj časa hodili, sem zaradi hriba postala utrujena. Ko smo bili že čisto blizu, je bil tam velik prepad in sem se zelo bala. Zaradi tega smo odšli. To je bila dobra odločitev.

A. O.

KAJ JE PRAVI ZAKLAD?

Kaj je pravi zaklad? Zanimivo vprašanje pravzaprav. So to diamanti? Morda boš odgovor našel v tej zgodbi.                                                                                                                                                                                                                             Zazvonila je budilka in Ajdo ob osmih nagnala iz postelje. Na srečo je bila tega vajena tudi med vikendi, zato ni potrebovala še dodatne pol ure, da se spravi ven. V trenutku je bila na nogah, v drugem pa je že dirjala po hodniku s kupom knjig v naročju, tako da so njeni lasje pšenične barve vihrali za njo. Modre oči so se ji svetile od navdušenja. Ravnokar so se začele poletne počitnice in ves čas je nameravala brati. In hoditi v hribe. In se podajati na pustolovščine. Upala je, da bo letošnje poletje super zanimivo, da ji ne bo dolgčas. Medtem ko si je pripravljala zajtrk, je že sanjarila o radostih poletja. V kuhinjo je vstopil njen brat, se vrgel pred računalnik in začel igrati igrice (dvakrat lahko ugibate, kateri od njiju je bil bolj pustolovskega duha). Ajda, ki je ravnokar začela svoj jutranji ritual, ki vsebuje kosmiče in zelo debelo knjigo, se je namrščila, ko je začel Tobi razgrajati in kričati na računalnik (dvakrat lahko ugibate, kdo od njiju je bolj vzkipljiv), ker mu ni šlo pri Minecraftu. »Kot da je naprava kriva, če si zanič,« je pomislila Ajda. Po nekaj minutah ji je postalo jasno, da tu ne bo miru. V trenutku je vedela, kam bo šla. V nahrbtnik je vrgla jopico, jabolko in nekaj knjig. »Ven grem,« je še rekla Tobiju, preden je zaprla vrata, potem pa jo je mahnila v gozd proti babičini koči.

Od njene do babičine hiše je bilo eno uro hoda, zato je imela čas, da si je uredila misli. Najprej je mislila, da ima zagotovo najbolj dolgočasnega brata, potem pa se je spomnila zadnjega dneva s svojo babico. Bili sta v gorah, na pašniku, kamor sta vedno šli ob vikendih, ko je bilo lepo vreme. Pašnik je bil čisto blizu babičine koče, le čez gozd sta morali iti. No, tisti dan je bila Ajda eno leto mlajša, a se je še vedno jasno spominjala prav vsakega trenutka. Kako se je babica toplo nasmehnila, svetlega plamena v njenih očeh in načina, kako se je veter vrtinčil v njenih črnih, s sivo prepletenih laseh. Babica ji je pripovedovala zgodbe in legende o bitjih, ki so živela v gorah. Včasih o belih ženah ali o ajdovski deklici, po kateri je dobila ime. Tisti dan je bil na vrsti Zlatorog. Kozorog z belim kožuhom in zlatimi rogovi. Čuval naj bi zaklad, a ko ga je lovec poškodoval, je zapustil naše gore. Ajdi je bila všeč zgodba in je babico vprašala: »Babi, kakšen zaklad misliš, da ima?« »Najbrž zlato in diamante.« Babica se je le nasmehnila in ni rekla ničesar.

V drevju nad njo je zakrakala vrana in Ajdo zdramila iz spomina. Šele zdaj se je zavedala, kje je. Za tistim hribom je babičina koča, njen najljubši kraj. Stekla je in kmalu zagledala streho, ki se je kopala v soncu. Ajda je obstala pred čudovito belo kočo, krito s skodlami. Zdelo se ji je, da hiša kar sije v sončni svetlobi. Mislila je, da se bo počutila odlično, ko bo spet tu, a kljub temu, da je od babičine smrti minilo že nekaj mesecev, je bila Ajda še vedno strašno otožna. In ko je spet videla kočo, se ni počutila nič bolje. Spet se je spomnila babice in v očeh so jo zapekle solze. Potem si je zamrmrala trapa in si jih obrisala. Ne more se vsakič, ko pomisli na babico, cmeriti kot kakšen dojenček. Zdaj je gotovo že dovolj močna. Stisnila je pesti in stopila proti vratom. Pod oknom je še vedno ležal narobe obrnjen lonček za rože. Ajda ga je dvignila in vzela srebrn ključ, ki je ležal pod njim. Ključ je bil zelo velik in starinski. Srebrna barva se je že luščila z njega, tako da je bil zelo podoben ključavnici, ki pa ni bila v nič boljšem stanju. Ključavnica je zaškrtala in Ajda je vstopila v majhno sobico. V kotu je stala postelja. Miza je bila pod oknom, v kotu zraven vrat, ki so vodila v kopalnico, pa je bila majhna kuhinja. A najbolj je bila Ajdi všeč stara lesena omara, ki je stala zraven postelje. Skozi okno so sijali sončni žarki, da je lahko videla prah, ki se je vrtinčil po prostoru. Nekaj časa je samo stala med vrati, potem pa je na omari zagledala nekaj, kar je pritegnilo njeno pozornost. Stopila je tja in prijela sliko, okvirjeno v moder okvir. Na sliki je bila ona, skupaj z babico. Stali sta druga ob drugi pred kočo. Spomnila se je tistega dneva. Z babico sta šli v hribe. Imeli sta čudovito vreme in neverjeten razgled. Gore so se bleščale v snegu, griči pa so se raztezali, do koder je segal pogled. Ko sta prišli nazaj, je babica posnela fotografijo, a Ajda si ni mislila, da jo bo dala v okvir. Ni več zdržala. Sliko je dala v nahrbtnik, zdirjala iz hiše in zavila na stezo, ki je vodila v hribe. Ko je tekla skozi gozd, se ni niti ozrla. Tekla je, dokler ni mogla več, in zleknila se je pod smreko. Nekajkrat je globoko zajela sapo, ker je bila utrujena in še zato, da je lažje zadrževala jok. Ko se je malo umirila, ji je pogled obstal na Triglavu, ki ga je videla v daljavi. Res je bil lep, zato je nekaj minut kar sedela tam in zijala. Najbrž bi bilo tako še nekaj časa, če je ne bi nenavaden zvok spet zdramil iz zasanjanosti. Toda tokrat ni bila vrana. Zvok je bil bolj podoben klicu kakšnega jelena. Prihajal je iz severa v smeri Triglava. Ajdo je premamila radovednost in se je odločila, da bo šla pogledat, kaj se dogaja.

Zavila je s poti in se vzpela po strmem hribu, posejanem s smrekami. Ko je prišla na vrh, so jo noge že pošteno bolele, a je bil razgled vreden vsega. Po majhni dolini so se ne prav veliki griči raztezali dobre tri kilometre do vznožja večjih gora. Na vrhovih so imele samo skale, a nekoliko nižje so bili ob poteh majhni gorski travniki. Na enem je opazila čredo gamsov, ki so bili nagneteni tako blizu skupaj, da se je travnik od daleč zdel rjav. V daljavi pa so se raztezale veliko večje gore, ki so imele na vrhovih poleg skal tudi sneg. Prizor jo je skoraj spet zasanjal, ampak čez dolino se je spet razlegel tisti skrivnostni klic. Zdaj se je Ajdi zdelo, da prihaja malo bolj z zahoda in skoraj je že stekla proti njemu, ko je nenadna misel pocukala rob njenih možganov. Zdaj je bilo sonce že kar visoko, kar je gotovo pomenilo, da je zdoma že nekaj časa. Njena družina je bila sicer vajena, da je pohajkovala cel dan, a vseeno. Še vedno je morala priti domov in iz izkušenj je vedela, da se da to precej zavleči (enkrat je ni bilo domov do noči in potem je imela težave). Ko se je že skoraj obrnila, je spet zaslišala tisti klic. A tokrat se je zdelo, da uboga žival kliče na pomoč. Kot da je prestrašena. Ajda ni potrebovala nobene vzpodbude več. Stekla je po hribu navzdol, kot bi storil vsak z dobrim srcem. Kmalu je prišla v zavetje gozda. Drevje je raslo tako na gosto, da je komaj videla predse. Kljub vsemu se je zdelo, da se drevesa umikajo, da bi naredila prostor, da gre lahko mimo. Zdaj je znala že nekoliko bolje oceniti čas in zdelo se ji je, da hodi po gozdu že vsaj uro. Ko se je že mislila obrniti, da se ne bi izgubila, ga je zagledala. Nekaj metrov stran je med dvema hrastoma stal čudoviti … nekaj. Bil je manjši kot jelen, a je še vseeno imel rogovje odraslega jelena. Njegov prelepi sivi kožuh se je v senci gozda zdel nekoliko temnejši, njegovi rogovi pa so bili čudovite karamelne barve. Takoj ko jo je zagledal, je stresel z glavo, se dvignil na zadnje noge in brcnil s sprednjimi. Ajda se je spraševala, zakaj ne pobegne, potem pa je opazila težavo. Z rogovi je bil zapleten v nekakšno plastiko, ki je visela na eni od spodnjih vej hrasta. Za trenutek ni vedela, kaj bi sama s sabo. Prizor se ji je zdel kot iz kakšne knjige. A še vseeno. Morala mu je pomagati. Iz nahrbtnika je vzela žepni nož, ki ga je vedno nosila s sabo. Želela si je, da bi lahko prišla bližje in prerezala plastiko, a se je njen novi živalski prijatelj še vedno otepal, iz oči pa mu je sijal strah. Tudi Ajda se je počutila vse bolj živčno. Ni vedela, kaj bi, a ni želela iti kar stran in ga prepustiti na milost in nemilost kakšnim volkovom ali lovcem. Potem pa se je spomnila. Kaj bi naredili junaki iz njenih najljubših knjig­­? Kaj bi naredil Salamander iz Magičnih živali ali Žveplogriva iz Zmajevega jezdeca? Pomirila bi ga. Spomnila se je na jabolko in ga povlekla iz nahrbtnika. Zajela je sapo in stopila korak proti jelenu. Uboga stvarca se je še bolj prestrašila in Ajda je stopila korak nazaj. Zdelo se je, da se je po tem malo umiril. Zdaj jo je gledal, kot bi čakal na njeno naslednjo potezo. »Lepo in počasi,« je pomislila Ajda. Za centimeter se je premaknila naprej in očitno jelen tega ni opazil. Premaknila se je še za centimeter. In še za en centimeter. Jelen se ni več zdel prestrašen, samo gledal jo je in čakal, da pride do njega. Zdaj je Ajda popolnoma izgubila občutek za čas, a se je še vedno spominjala vsega. Bitja svojega srca in nenavadne inteligence v njegovih očeh. Končno je le prišla tako blizu, da bi se ga lahko dotaknila, čeprav se je zdelo, da ji tega ne bi pustil. Spomnila se je na jabolko, ki ga je imela v roki in ga pomolila jelenu ali karkoli je že bil. Z veseljem je vzel malico iz njene roke in medtem ko je žvečil, se je Ajda pomaknila še korak bližje. Zdelo se je, da tega ni opazil ali pa mu ni bilo mar, zato se je Ajda lotila njegovih rogov. Na žalost se je izkazalo, da je plastika trpežnejša, kot se je zdelo, zato se je pošteno namučila, da jo je prerezala. Delo se je strašno vleklo, ker ni delala nobenih hitrih gibov. Ni ga želela prestrašiti, sploh pa si ni želela kakšne brce v trebuh. Bil je majhen, a je bila prepričana, da videz vara. Končno je le uspela porezati vso plastiko. Stresel je z glavo in na tla je padel še zadnji kos. Zdaj je bil popolnoma prost. Odmaknil se je za nekaj korakov nazaj, potem pa se zazrl v svojo rešiteljico. Zamigal je z ušesi, se obrnil in odskakljal na hrib. Bil je neverjetno hiter in ko je Ajda že mislila, da bo izginil na drugo stran griča, se je ozrl nazaj in jo pogledal. A ni je pogledal na način, da bi jo samo ošinil. Dobesedno se je zazrl naravnost v njene oči. Tudi Ajda se je zazrla v njegove. Bile so črne na topel, prijazen način. Za trenutek sta se samo gledala, potem pa je jelen pomignil z glavo kot bi hotel reči pridi in izginil na drugo stran hriba. »Res filmski prizor,« je pomislila Ajda, a ni niti za sekundo več pomišljala. Stekla je za njim globlje v gozd. Bilo je resnično neumno od nje, da je kar sledila neki živali in ni vedela kam gre, a se je zdelo, da jelen prav dobro ve. Vsake toliko se je ustavil, da jo je počakal, a ni pustil, da se mu približa na več kot nekaj metrov. Ko se je zdelo, da že zelo dolgo hodita in so Ajdo že bolele noge, sta prišla do roba gozda. Bila sta pri vznožju ene od večjih gora, ki so obdajale dolino. Takrat je Ajda zagledala potko, ki se je vila okoli vzpetine, a je bila videti bolj takšna, kot bi jo shodile živali. Jelen je stopil na tisto pot in se začel vzpenjati. Ajda pa za njim. Po približno eni uri sta prišla na vrh gorskega grebena in takrat je postalo jasno dvoje: da je že zelo pozno, zato je gotovo že več ur ni doma, in da žival, ki ji je sledila, zagotovo ni bila jelen. Premikala se je preveč spretno. Ravno ko je premišljevala o tem, je zaslišala še tretji živalski klic, ki jo je presenetil tistega dne. Zvenel je kot sokol in ko se je Ajda ozrla v nebo nad sabo, da bi ga videla, je bila zelo presenečena. Na jasnem nebu ni bilo sledu o kakšni ptici. Pogledala je navzdol v dolino in ostro zajela sapo. Ptica je bila pod njo, ker je bila strašansko visoko. Veliko višje, kot je bila kadarkoli. Pobočje se je strmo spuščalo navzdol in ni imela pojma, kako je to spregledala. Morala bi vedeti, da ne sme hoditi tako visoko v hribe čisto sama in brez vrvi. Če pade dol, ne bo nikoli več hodila ali počela česar koli drugega. Zdelo se je, da je jelen, ki ni bil jelen, začutil njeno paniko in je vedel, da se bo zdaj zdaj obrnila. S kopiti je pogrebel po tleh in pomigal z glavo v vzpodbudo. »Kot bi želel, da grem z njim,« je pomislila Ajda. Vedela je, da zdaj ne more iti več nazaj, ker je bilo pobočje prestrmo, da bi hodila navzdol. Če bi šla še malo naprej, bi morda našla kakšno varnejšo pot, si je mislila. Malce je še oklevala, medtem pa je jelen vprašujoče strmel vanjo. Opogumil se je in stopil proti njej, da je bil že tako blizu, da bi ga lahko pobožala po črnem smrčku. Glavo je dvignil proti njeni in se z njo podrgnil ob njeno roko. Zdaj Ajde ni bilo več strah in skupaj sta stopila naprej. Po približno petih minutah sta prišla do ovinka in jelen jo je peljal dalje. Ko sta skupaj hodila po ozki potki, se je Ajda počutila malce čudno. Ni je bilo več strah, kljub temu da je imela občutek, da bi morala kričati zaradi panike. V tistem sta zavila mimo ovinka in Ajda je spet globoko zajela sapo (tisti dan se ji je to pogosto dogajalo), a je imela dober razlog.

Med tremi veličastnimi gorami, ki so svoje vršace dvigovale visoko med oblake, je bilo ujeto čudovito jezero. Gladina je bila popolnoma mirna in je odsevala podobo najvišje gore. Ajda je za trenutek obstala na mestu, njen prijatelj pa se ni več mudil ob njej. Zadovoljno je odskakljal na drugo stran jezera in izginil. Skoraj je stekla za njim, takrat pa je nekaj drugega preusmerilo njeno pozornost. Na desnem bregu jezera je bila postavljena majhna kamnita skulptura. Ajda je v trenutku vedela, kaj je to. Babica Olivia ji je včasih govorila o majhnih kamnitih postojankah, kjer so pohodniki spravljali spominke. Ajda ni še nikoli videla kakšne take, ker so bile dandanes narejene iz kovine (kot Aljažev stolp na Triglavu). Odločila se je, da bo šla pogledat, če je tam kaj zanimivega. Ko je prišla do skulpture, si jo je dodobra ogledala. Zgrajena je bila iz kamnov, velikih kot kakšna pest. Sicer pa je izgledala kot velika hiška za punčke brez ene stene. Streha, ki jo je včasih najbrž imela, je že davno razpadla. Ajda se je ustrašila, da so se stvari, ki so bile v njej, zaradi tega že uničile. A ko se je malo bolje razgledala, je v kotu našla majhno pločevinasto škatlo. Usedla se je in škatlico vzela v naročje. Včasih je bila gotovo lepa, a se je zdaj rdeča barva že luščila z nje. Bila je tudi že malo zarjavela, zato je potrebovala nekaj minut, da je pokrov spravila z nje. Ko jo je končno odprla, je v njej zagledala lepo pisemsko ovojnico in čudovit kompas. Zadovoljno se je nasmehnila in v roke vzela kompas. Bil je zelo lepo ohranjen. Angleške črke so bile srebrne, ohišje pa je bilo iz lesa. Igla je bila pobarvana zlato, tako kot majhni vzorci na ohišju. Nekaj časa si ga je še ogledovala. Zelo dobro je delal, zato mu očitno leta, ki jih je preživel na mrazu, snegu in dežju niso škodila. Zadovoljna z odkritjem, je v roke vzela še ovojnico. Ko jo je odprla, je v njej našla pismo, napisano z lepo poševno pisavo. Osupla jo je prepoznala. Točno takšno pisavo je imela babica. Bila je prepričana. A kaj bi babičino pismo počelo tu? Vzela ga je v roke in začela brati. 

Spoštovani pohodnik!                                                                                                                                                    

To, kar imaš pred sabo, je skrita dolina in pravi biser naših gora. Prepričana sem, da boš dolino skrival in čuval, sicer pa lahko narediš z njo, kar želiš, a kljub vsemu se bo to jezero vedno imenovalo Ajdino jezero – po moji čudoviti vnukinji. Kompas pa naj ti bo v pomoč pri naslednjih podvigih.

                                                                                                                                                                        Olivia

Ajda je še enkrat prebrala pismo in kar ni mogla verjeti. Babica je vedela za dolino in jo je čuvala. Potem pa jo je nekaj prešinilo. Zaklad, gora, žival. Spomnila se je legende o Zlatorogu, ki jo je pripovedovala babica, in se začudeno ozrla na drugo stran jezera. Še vedno je bil tam. Stal je na veliki skali in jo gledal v oči. Ajdi se je zdelo, da je njegov kožuh v opoldanski svetlobi svetlejši in da njegovi rogovi svetleje žarijo.

Nasmehnila se je, ker je vedela, da je našla pravi zaklad.

Z.G.

Pohod na Kriško goro s prijatelji

Nekega dne, par mesecev nazaj, smo šli skupaj z Niko, Anjo in Nikom na Kriško goro. Zjutraj smo se odpeljali z enim avtom do vznožja Kriške gore. Skupaj smo hodili po poti. Pot je bila dolga in ko smo prišli na vrh, smo bili zelo veseli. Zgoraj je bila gostilna, zato smo naročili pijačo. S sabo smo imeli tudi dnevnik, zato smo si dali štampiljko. Potem smo šli raziskovat. Našli smo veliko gugalnico in vsi smo šli nanjo. Naročili smo še eno pijačo. Bil je zelo lep razgled. Bili smo še kar dolgo, potem pa smo šli domov. Bil je zelo lep dan.

N. H. in A. M.

Na Mali planini

Bila sem na Mali planini. Očka me je med žafrani posnel in delala sem poze. Vse je bilo vijolično. Zgledalo je kot mehka odeja. Vmes so bile flike snega. Šli smo jest v Domžalski dom. Na planini je bilo tudi jezero v obliki srca. Z bratcem sva šla na igrala. Hodili smo tri ure. Bilo je veliko hišk, ki so bile lesene. Dan je bil sončen. Jedli smo ričet, pasulj, pili smo pivo, kokakolo in ledeni čaj. Bilo je lepo.

L. V. in S. M.

Gore

Gora je prava nočna mora.
Ko spodrsne ti,
nogo zlomiš si.

Pokličeš gorske reševalce,
da rešijo te.
Ko pridejo,
na nosila te dajo
in v dolino nesejo te.

Ko greš v gore ti,
pazi da ne zlomiš noge si.

N. M. in A. K.

Družinski pohod

Z atijem, Izo in z mami smo šli na Miklavža. Zgoraj je bil lepa snežna ideja in lep razgled. Na vrhu sva se s sestrico kepala in igrala na snegu. Pojedli smo frutabele in popili topel čaj. Na poti navzdol smo srečali snežaka. Pomahali smo mu in odšli naprej. Doma smo dali vse iz nahrbtnika in se šli stuširat. Imeli smo se super.

M. R.