Tura Veliki Pršivec

Med potjo proti Zgornji Gorenjski so nas še vedno strašile občasne kaplje dežja in oblačno nebo. Po makadamski cesti z solidnim številom lukenj smo se prebili skozi čudovito pokrajino Zgornje Radovne in Krme.

Na izhodišču se nas vreme še ni hotelo usmiliti. Mi pa se tudi nismo dali in smo se oboroženi z vetrovkami, dežniki, kapucami in pelerinami ozrli na cilj, ki se je strmo dvigoval nad nami. Pršivec se namreč direktno iz Krme dvigne kar 1000m.

Na začetku smo sledili označeni poti, ki pelje iz Krme proti Staničevi koči. Ta se najprej bolj položno, nato pa že malce bolj strmo vzpenja. 

Pred začetkom zmerno strmega dela poti smo lahko pospravili dežno opremo, saj je prenehalo kapljati z neba. Še celo občasno zaplato modrine in sončni žarek smo ugledali.

Približno na višini 1300m se gozd umakne rušju in tam so se nam začeli odpirati razgledi na ostenja vrhov nad Krmo. Pogled nazaj nam je odkril Debelo peč, ki se dviga nad Kovinarsko kočo v dolini in na cel greben do obeh Draških vrhov. Pred nami so zevala Bohinjska vratca nad katerimi se na desni dviguje Veliki Draški Vrh, na levi pa Vernar.

Poti smo sledili najprej čez Vrtačo, ki ji sledi še ena ravnica (Malo Polje). Tam nas je z melišča pod Draškim Vrhom od daleč opazoval gams, malce naprej nam je pot prečkal še svizec. Tako kot naše razpoloženje, je tudi narava okoli nas postala živahnejša.

Ker nam je bilo tako v opisu ture obljubljeno, nas je Saša pod Zgornjo Krmo usmerila desno od označene poti v strmo Travno dolino. Vzpon so nam blažili pogledi na gorske cvetlice – spomladanski in clusijev svišč, alpski zvonček, gorski kosmatinec in šopi živo rumenega jegliča. Pri podrti koči smo si zaslužili počitek s pogledom na že prej omenjena Bohinjska vratca. Po pavzi smo se hitro vzpeli čez macesnova pobočja. Z grebena se nam je občasno pokazal in se iz snega zableščal dom Planika. 

Steza se je kmalu zravnala in celo spustila do markirane poti. Nekaj časa smo ji še sledili in približno na 2000 metri nadmorske višine ponovno skrenili v desno proti Kravji dolini.

Še prej smo naredili skupinsko “zimsko” sliko na malce večji zaplati snega, za popestritev spominov s ture. Hitro smo ugotovili, da to ni bil zadnji zimski spomin. Večji del doline proti vrhu smo prečili mehke ostanke zime, medtem ko nas je sonce že dobro grelo od zgoraj.

Ostal nam le še kratek vzpon do vrha, kjer smo lahko občudovali lepe razglede, ki jih nudi Veliki Pršivec. Oblačnost je skoraj popolnoma izhlapela, trmasto se je držala le vrha Triglava in Rjavine in nam čisto malo kvarila sicer čudovit pogled v vse štiri smeri neba.

Kar težko smo zapustili vrh, a počasi se je le bilo treba vrniti v dolino. Izpustili smo ogled ostankov ameriškega bombnika, ker bi nam trdovratne snežne krpe pobrale preveč energije in časa. Tega smo že tako v izobilju porabili za občudovanje in ugotavljanje vseh vrhov, ki so razporejeni okoli Pršivca.

Na poti nazaj smo se bolj držali markirane poti in se spustili skozi macesnov gozd. Celo cvetoče macesne smo zapazili. Ta pot nas je popeljala mimo pastirskega stana Prgarca in zadnjega postanka. Od tu smo čez ravnico spodaj poiskali podrto kočo, kjer smo se ustavili na poti gor in zapazili lovsko kočo, ki se skriva v gozdu nad Travno dolino.

Kot bi mignil smo bili v Krmi. Preostalo nam je samo še, da se še zadnjič ozremo nazaj čez dolino in se osvežimo in podružimo pred zaključkom ture.

Da pa ni ostalo vse samo pri fiskulturi nas je Katja povabila na ogled razstave čipk v Lončarjev muzej v Komendi. Zelo na hitro smo preleteli tudi njihovo stalno zbirko in se s kulturno zgodovinskem navdihu poslovili in zaključili soboto. 

Besedilo in fotografije: Tanja Zupin