Utrinki pohoda s PLANINE NAD VRHNIKO

Že v startu se je vedelo, da današnja pot ni dolga ter da bomo za kosilo že doma. Na moje
presenečenje sem izbral turo, na kateri nihče od prijavljenih pohodnikov še ni bil. Temu je botrovala
relativna bližina, kratkost ture ter skromna nadmorska višina, bile pa so tihe dolgoletne želje, saj se z
vsako vožnjo po avtocesti proti morju pri Vrhniki zazremo v razgledni stolp.
V mirnem toplem jutru so stopali koraki strumno priti Staremu Malnu. Po poti, ki je del Vrhniške
kurirske planinske poti, E7 ter kolesarske poti med Vrhniko in Logatcem, smo se hitro znašli na
izhodišču tematsko pravljične-doživljajske poti ob potoku Bele. Kljub temu da imajo vsi udeleženci že
vnuke (stari po letih, mladostni pa po srcu), so mi na moje veliko presenečenje, vseeno dovolili, da
nekatere točke poti Templja zmaja Lintverna predstavim oziroma se vseeno poglobimo v naloge in v
skulpture ob poti.
Nad izvirom potoka Bele je še zadnje strmo pobočje, ki nam je ob soncu in toploti vseeno privabilo
kapljice potu na čelo. Nasmejimo se, obrišemo ter jo hitro mahnemo proti položnejšemu terenu in
kaj kmalu smo zagledali Kočo na Planini nad Vrhniko. Še predno sem kar koli rekel, sta se mi dva
pohodnika že zapodila na stolp, ostali pa seveda za njima.
Tako se jim je mudilo, po dveh etažah stopnic pa so se začela pojavljati zadihana vprašanja: koliko pa
je visok, kdaj je bil zgrajen itd. – jasno, da je bil spregledan napis s podatki na portalu v stopnišče
stolpa.
Na vrhu stolpa smo se ob rahlem vetrčku zazrli v Triglav ter hitro z očmi poiskali še naše konce,
Kamniške Alpe.
Seveda ni ušlo niti skupinsko fotografiranje in nato postanek v koči, kjer se pogovor ob štrudlju in
odlični kavi kar ni končal.
V dobri volji smo jo mahnili v dolino po Poti mimo bukve, kjer smo si ogledali še partizanski bivak ter
hitro sklenili našo pot do avtomobila. Le tu pa smo ugotovili, da je glede na majhno število ljudi, ki
smo jih srečali, v dolini parkiranih zelo veliko jeklenih konjičkov.

Tekst: Uroš Resnik