Utrinki s planinskega izleta na Paški Kozjak

Namenjeni proti Paškemu Kozjaku smo se v nedeljskem jutru po deževnih meglicah hitro dvignili z avtomobili do cerkve Svetega Jošta. Tam je sledilo presenečenje. Na parkirišču so vaščani veselo pripravljali šotor za blagoslov njihovih traktorjev, štirikolesnikov … Dali so nam vedeti, da se morajo naši jekleni konjički prestaviti s parkirišča v vas.
Že iz doline, pa do same vasi Paškega Kozjaka, smo lahko opazovali, kako se ponosno dviguje prvomajski mlaj na grebenu našega prvega cilja – Špika. Od cerkve Svetega Jošta je to dober streljaj stran oz. ravno prav daleč, da smo se počasi ogreli ter spoznali.
Ob lepem oblačnem vremenu smo hitro pogledali razglede: videlo se je vse od Uršlje gore, Pece pa do Planjave oz. do Menine planine.
V gosjem redu, a vseeno klepetajoče, smo začeli ”marš” s Špika navzdol in nato naprej po grebenu Paškega Kozjaka. Prva tretjina poti nas je vodila skozi gozd, v drugi tretjini po obronku velikega travnika ter nato ponovno nazaj med drevesa vse do našega cilja – najvišjega vrha Paškega Kozjaka – Basališča (1272 m n. v.).
Od desetih pohodnikov jih polovica še ni bila v tem koncu. Ostali smo obujali pripetljaje, ko smo sami raziskovali po teh koncih.
Zadnji del poti je bil povratek z Basališča nazaj čez širni travnik, kjer smo si na hitro ogledali še Kajuhov gaj (letos je ravno Kajuhovo leto), ter se nato po gozdni vlaki strmo spustili na povezovalno makadamsko cesto, ki nas je vodila nazaj na izhodišče.
Na moje presenečenje, kljub temu da smo imeli en avto parkiran bližje na makadamski cesti, so se vsi pohodniki soglasno odločili, da zadnje kilometre po cesti vseeno prehodijo peš oz. si podaljšajo turo.
Da smo ”vdeli” časovni termin z vremenom se je pokazalo, ko smo v bližini doma skozi okno gledali debele dežne kaplje.

Uroš Resnik